»Novo vino v nove mehove« (geslo leta posvečenega življenja)
»V teh dneh ste si zastavili, da boste razločevali o značilnosti in zorenju 'novega vina', ki je bil pridelan med dolgo sezono prenove, in istočasno, da bi pretehtali, če so mehovi, ki ga vsebujejo in jih predstavljajo institucionalne oblike, prisotne v posvečenem življenju danes, primerni za vsebovanje tega 'novega vina' in če spodbujajo njegovo polno dozoritev. Ne smemo se bati pustiti 'starih mehov'. To pomeni prenoviti navade in strukture, ki v življenju Cerkve in torej tudi v posvečenem življenju, ne odgovarjajo več na tisto, kar Bog od nas danes zahteva, da bi lahko v svetu širili njegovo kraljestvo. To so tiste strukture, ki nam dajejo lažno zaščito in ki pogojujejo dinamizem dejavne ljubezni; in navade, ki nas oddaljujejo od črede, h kateri smo poslani, ter nam onemogočajo, da bi prisluhnili kriku tistih, ki čakajo na veselo novico Jezusa Kristusa.
Ne prikrivajte šibkih področij posvečenega življenja danes. Med temi sta na primer nemajhno število odhodov in problematično ravnovesje med izvajanjem oblasti in uporabo dobrin. Sv. Ignacij pravi, da je uboštvo 'mati in tudi zid posvečenega življenja'. Mati, ker daje življenje, in zid, ker brani pred posvetnostjo. Kljub šibkostim pa posvečene osebe želijo poslušati znamenja Duha, ki odpira nova obzorja in priganja na nove poti. Pri tem vedno znova izhajajte iz najvišjega pravila evangelija in se navdihujte v ustvarjalni drznosti svojih ustanoviteljev in ustanoviteljic. Še naprej z velikodušnostjo in drznostjo delajte v Gospodovem vinogradu, da bi spodbujali rast in zorenje bujnega grozdja, iz katerega se pridobi tisto plemenito vino, ki bo lahko okrepilo življenje Cerkve in razveseljevalo srca mnogih bratov in sester, ki potrebujejo pozorno in materinsko skrb.
Do zamenjave starih mehov z novimi ne pride avtomatično. Potrebni sta vnema in spretnost. Le tako se lahko ponudi pripraven prostor, ki sprejme nove darove, s katerimi Duh še naprej krasi Cerkev, svojo nevesto. Ne pozabite se zahvaliti Gospodarju vinograda, ki vas je poklical. Pojdite naprej po poti začete prenove …, pretresajte vsako novost v luči Božje Besede in poslušanju potreb Cerkve ter sodobnega sveta, uporabljajte vsa sredstva, ki jih daje na razpolago modrost Cerkve, da bi napredovali na poti vaše osebne in skupnostne svetosti. Med temi sredstvi je najpomembnejša molitev, ki ni nikoli izguba časa. Če se posvečeni ne ustavimo vsak dan pred Bogom v zastonjskosti molitve, bo vino kis!« (Papež Frančišek udeležencem plenarnega zasedanja Kongregacije za ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega delovanja, v Vatikanu, 27.11.2014)
Papež pred začetkom leta posvečenega življenja: Novo vino v nove mehove
Cilji leta posvečenega življenja
Prvi cilj je: gledati na preteklost s hvaležnostjo. Zavedati se svoje zgodovine je nepogrešljivo, da bi lastno identiteto ohranjali živo, okrepili edinost družine in občutek pripadnosti njenih članov. In prav tako, da ne bi zapirali oči pred nedoslednostjo, ki je sad človeške slabotnosti in morda tudi pozabe nekaterih bistvenih vidikov karizme.
Drugi cilj je: živeti sedanjost z navdušenjem. Le-to je pravzaprav naravna posledica ponovnega odkritja lastnega izvora. Zaobjema pa tudi življenje po evangeliju v polnosti in v duhu občestva. Evangelij mora biti 'priročnik' za vsakdanje življenje in za odločitve, ki so jih posvečene osebe poklicane sprejeti.
Tretji cilj pa je: sprejeti prihodnost z upanjem. Posvečene osebe se ne smejo prestrašiti številnih težav, s katerimi se srečujejo v življenju, začenši s krizo duhovnih poklicev. Prav v negotovosti se uresničuje upanje, ki je sad vere v Gospoda, ki ponavlja: 'Ne boj se, jaz sem s teboj.' Ne popustite skušnjavi številk in učinkovitosti, še manj pa skušnjavi, da bi se zanašali izključno na lastne moči. Zlasti mlajši bodite v tem letu protagonisti dialoga s starejšo generacijo. Njene izkušnje in modrost vas lahko obogatijo, sami pa ji lahko med drugim ponudite zagon in svežino svojega navdušenja.
Pričakovanja
Domišljija dejavne ljubezni ne pozna meja. Potrebuje pa navdušenje, da lahko prinaša evangeljskega duha v kulture in najrazličnejša družbena okolja. Znati posredovati radost in srečo vere, živete v skupnosti, zaradi sposobnosti privlačnosti, omogoči rast Cerkve. Želim si, da bi Cerkev znala pokazati radost in srečo, ki izhajata iz Boga. Prav pričevanje bratske ljubezni, solidarnosti in medsebojne delitve, kar v bistvu pomeni življenje po evangeliju, daje Cerkvi verodostojnost.
Cerkev mora nadalje biti tudi 'kovačnica prerokov'. Preroštvo je tisto, kar zaznamuje posvečeno življenje. To mora prebuditi svet. Preroki od Boga sprejmejo sposobnost opazovanja zgodovine, v kateri živijo, in interpretacije dogodkov. Razkrivajo zlo greha in krivice, ker so svobodni in ne odgovarjajo drugim gospodarjem, ampak samo Bogu.
Ne pričakujem, da bi posvečene osebe ohranjale pri življenju utopije. Vseeno pa morajo znati ustvarjati drugačen prostor, kjer se živi evangeljsko logiko podarjanja, bratstva, raznolikosti, medsebojne ljubezni. Biti morajo strokovnjaki občestva. Idealen kraj, kjer se to lahko uresniči, so prav skupnosti, katerim pripadajo. Naj bo leto posvečenega življenja priložnost za vedno tesnejše sodelovanje med različnimi skupnostmi na področjih sprejemanja beguncev, bližine ubogim, oznanjevanja evangelija, ustvarjalnosti katehez, navajanja na molitveno življenje.
Obzorja
Pomembno vlogo imajo laiki, ki si s posvečenimi delijo iste ideale, duha in poslanstvo. Leto posvečenega življenja namreč zadeva celotno Cerkev. Laike zato spodbujam, da bi to pobudo sprejeli s celotno družino in tako skupaj rastli ter odgovorili na klice Svetega Duha v današnji družbi.
Obračam se tudi na posvečene osebe in člane bratstev ter skupnosti drugih Cerkva… Ekumenizem posvečenega življenja je lahko v pomoč na bolj prostrani poti naproti edinosti med vsemi Cerkvami.
Spodbujam tudi brate v škofovstvu, naj bodo skrbni, da v svojih skupnostih podpirajo različne karizme, pomagajo naj jim pri razločevanju, blizu naj jim bodo z nežnostjo in ljubeznijo. Predvsem pa naj Božje ljudstvo učijo o vrednosti posvečenega življenja, in sicer tako, da se bosta v Cerkvi svetili njegova lepota in svetost.« (Papež Frančišek v pismu posvečenim ob začetku leta posvečenega življenja, Vatikan, 28.11.2014)
Pismo papeža Frančiška ob začetku leta posvečenega življenja: Cilji, pričakovanja, obzorja