Advent.

Prihod pomeni ta beseda. Pravzaprav je vsa človeška zgodovina advent. Najprej je človeštvo pričakovalo Kristusov prihod v učlovečenju. Zdaj pa pričakujemo njegov drugi prihod v slavi: »In takrat bodo videli Sina človekovega priti na oblaku z veliko močjo in slavo.« Dejansko smo sredi dveh adventov. Prvi je spomin na hrepenenje po Odrešeniku. Drugi je naše poslednje upanje, ko bo Kristus sklenil zgodovino sveta in bo »vse in v vsem Bog sam«, kakor trdi sv. Pavel. Večni danes. In naš advent vendarle ne more biti samo spomin, ne sam hrepenenje, ampak tudi sedanjost. Da: hrepenenje po Bogu, ki naj zdaj prihaja vame s svojo milostjo, to je moj današnji advent. Čim bolj hrepenim po Bogu, tem bolj pristno bom doživel svoj božič, letošnji božič. To ni samo spomin na svetopisemsko zgodbo izpred dva tisoč let. To je živa resničnost. V tem je veličina našega bogoslužja, da je vse »danes«, ne »nekdaj«. Seveda pa je ta »danes« prežarjen z zarjo večnega »danes« ali večnega »zdaj«, ki se prične ob poslednjem prihodu Gospoda in ob našem vstajenju.

Ti štirje tedni morejo torej biti zame čas tihega hrepenenja, odprtosti za milost. Pričakovanja, da se mi približa on, ki je »življenje mojega življenja«.