Pričakovanje človeka, njegovo adventno hrepenenje, je nekaj nerazumljivega. Kaj pa je človek spričo vesolja? Čim dalj bomo prodrli v vesoljskih poletih, tem bolj veličastno vesolje se bo zgrinjalo pred nami. In Bog naj bi se za tega »črva« zanimal?

Da. Vso večnost se zanima. V njegovi ljubezni je storjen sklep že vso večnost, da se druga božja oseba učloveči. Ta »nič« je toliko vreden, da Bog sam prevzame njegovo naravo. V vsem nam postane enak, razen v grehu. Še tako bujna človeška domišljija si ne bi mogla izmisliti tako nemogočega ponižanja Boga samega. Šele ob tej skrivnosti učlovečenja se je človeštvu razodela nepojmljiva ljubezen večnega Boga. Ko se na sveto noč in božični dan pri veroizpovedi vse občestvo kleče zahvali za to skrivnost, je kakor bi se sklonila nebo in zemlja pred tem čudežem ljubezni. Saj je prišel, da odreši vse stvarstvo, kajti »vse stvarstvo trpi kakor v porodnih bolečinah in čaka poveličanja božjih otrok«, je zapisal sv. Pavel. Ves razvoj bitij dosega svoj vrh v Bogu-človeku Jezusu Kristusu. S tem je dokončana pravda med vero in znanostjo. S posvečenjem človeške narave v Kristusu je začetek drugega dela človeške zgodovine.

Moj advent, letošnji, prav ta bližnja priprava na božič mora biti ena sama velika prošnja: Gospod, daj, da se dopolnijo dnevi tudi zame in tudi jaz skoraj doživim svoj Betlehem.