»Bogu se moramo zaupati tudi v temačnih trenutkih, četudi včasih ne razumemo zgodovine okoli sebe. Pa vendar je to vedno zgodovina odrešenja. Bog nas je hotel odrešiti v zgodovini. Naše odrešenje ni aseptično, laboratorijsko, ampak je zgodovinsko. Bog je prehodil pot v zgodovini svojega ljudstva. Torej ni odrešenja brez zgodovine. Da smo prišli do današnje točke, je bila potrebna dolga, zelo dolga zgodovina. Zgodovina nastaja korak za korakom. Ustvarja jo Bog, a hkrati tudi mi. In kadar se mi zmotimo, Bog popravi zgodovino in jo vodi naprej, naprej, tako, da vedno hodi z nami. Če nam to ni jasno, ne bomo nikoli razumeli božiča in utelešenja Besede. Ta zgodovina se tudi ni končala z božičem. Gospod nas še zdaj odrešuje v zgodovini in hodi naprej s svojim ljudstvom.

V tej zgodovini najdemo Božje izvoljence. To so osebe, ki jih On izbere, da bi ljudstvu pomagale iti naprej, kot na primer Abram, Mojzes ali Elija. Ti so doživeli nekatere težke trenutke, temačne in neprijetne. Morda so te osebe želele le mirno živeti, a Gospod jih je 'zmotil'. Gospod nas 'zmoti', da bi nadalje pisal zgodovino. Pogosto nas usmeri na poti, kamor se sami ne bi nikoli podali. Mojzes in Elija sta si v nekem določenem trenutku tako celo želela umreti, a sta se nato zaupala Gospodu.

Današnji evangelij pa nam pripoveduje o nekem drugem težkem trenutku v zgodovini odrešenja. To je bil trenutek, ko je Jožef odkril, da je njegova zaročenka, Marija, noseča. Takrat je trpel. Videl je vaške ženske, kako so obrekovale na tržnici. Vedel je tudi, da je bila Marija dobra, da je bila Božja žena. Poznal jo je, ni mogel verjeti, da mu je lahko to storila. Zato je zelo trpel. Če bi jo obtožil, bi jo kamnali. In tega ni želel, četudi ni razumel. Vedel je le, da Marija ni bila zmožna nezvestobe.

V takih težkih trenutkih morajo ti Božji izvoljenci prevzeti problem na svoje rame, ne da bi razumeli. Tako ustvarjajo zgodovino. Tako Gospod ustvarja zgodovino. Jožef je storil tako. Mož, ki je v najtežjem trenutku svojega življenja, najtemačnejšem trenutku, problem prevzel nase. V očeh drugih je obtožil samega sebe, da bi zavaroval svojo nevesto. Psihoanalitiki bi morda rekli, da so bile Jožefove sanje povzetek tesnobe, iskanje izhoda. A rečejo lahko, kar hočejo. Jožef je po teh sanjah vzel svojo ženo k sebi. Ničesar ni razumel, a tako mu je naročil Gospod in otrok, ki naj bi se rodil, bo kot njegov sin.

Ustvarjati zgodovino s svojim ljudstvom za Boga pomeni, hoditi in preizkušati njegove izvoljence, katere pa na koncu odreši. Tega se moramo vedno spominjati. Tudi v najtežjih trenutkih, na primer v trenutkih bolezni, ko se zavemo, da moramo prositi za poslednje maziljenje, ker ni več izhoda. Takrat se moramo spomniti in reči: 'Gospod, zgodovina se ni začela z mano in se tudi ne bo sklenila z mano! Ti pojdi naprej, jaz sem pripravljen.' Ob tem se izročimo v Gospodove roke.

Česa nas torej učijo Božji izvoljenci? Da Bog hodi z nami, da Bog ustvarja zgodovino, da nas Bog preizkuša in da nas Bog reši v najtežjih trenutkih, saj je naš Oče. Naj nam Gospod pomaga razumeti to skrivnost njegove hoje z ljudstvom v zgodovini, njegovega preizkušanja izvoljencev in veličino srca njegovih izvoljencev, ki prevzamejo nase bolečine, probleme in tudi videz grešnikov – pomislimo na Jezusa – da bi nadaljevali zgodovino.« (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 18.12.2014)

Homilija: Kadar se mi zmotimo, Bog popravi zgodovino

Sveti oče otrokom iz italijanske Katoliške akcije dal pet predlogov