Skušnjave nas spremljajo na vsakem koraku. Če podležemo prvi in izberemo ugodje namesto ljubezni, smo že na zelo dobri poti, da bomo podlegli tudi drugi. Če ne vstopamo v odnos z bližnjim, potem je tudi nerealno pričakovati, da bomo uspeli imeti odnos z Bogom. Vse se podira kot domine, mi pa tega niti ne opazimo.

Moj problem vidim v tem, da se ne ustavljam dovolj v vsakodnevni rutini opravil in dejavnosti, v katere se tako neopazno in hinavsko prikradejo  vse tri skušnjave. Kar ne dam dovolj teže temu in ne vzamem boja proti hudiču dovolj resno. Tako mimogrede zopet padem. Najbrž to ni največji problem, če bi se zmogla vsaj ob padcu ustaviti in začutiti njegovo težo. Potem bi me lahko tudi padec vodil k odločitvi za dobro.

Hvala Peter, da si me v razmišljanju spomnil na to, kako konkretne in hkrati usodne so skušnjave hudiča. Pa hvala Bogu, ki nam je dal vzgled in orodja, da se vendarle lahko upiramo: post, dobra dela in molitev. Ta postni čas želim res izkoristiti za to, da bi se naučila bolje rokovati s temi orožji! :)

Kolikor opažam imam največ problema ravno s prvo skušnjavo. Po želji, da bi bilo v življenju varno in neboleče, se dostikrat zalotim, da izbiram lažjo in hitro pot. Tako bi rad, da so rezultati pri delu takojšnji, da bi se hčerka obnašala tako kot jaz hočem, da bi me žena razumela in sprejemala, čeprav delam včasih oslarije in predvsem da bi mi Bog takoj uslišal vse moje želje in prošnje, kljub temu da ima z mano druge načrte. In kaj zdaj? Hitro pride prezir in jeza na ves svet in Boga. A pozabim, da je ves ta bes namenjen meni in moji trmi.

Odpoved, tako težka beseda a hrati tako osvobajajoča. Odpoved sebi in svojim razvadam, navadam in predstavam. Začne se pri malih stvareh (hrana, računalnik, TV, ...) in se nadaljuje k vedno globljim (zagledanost vase, biti prvi in najpomembnejši, ...). Vse te odvečne in nepotrebne stvari rušijo mene in odnose z bližnjim in Bogom. Za odpoved, spremembo je potrebna zavestna odločitev in še takrat ni lahko. Potreben je vsakodnevni napor za vstrajanje na poti in to že pri najmanjših stvareh. Hrati pa ne smemo pozabiti na Jezusa, njegovo pomoč in zgled.

+

Največ sem razmišljala o prvi in zadnji skušnjavi. Pogosto imam v glavi, da saj bom že opravila s tem in tem, to bom že naredila ... in vedno bolj se mi vsiljuje misel, da tudi če zgrešim, ni tako zelo hudo. Hitro bi si vse uštimala. Bolečino, ki mi jo prinaša greh, ne sprejmem scela. A stvari bolijo, ostajajo nerešene in me preganjajo. Rušijo stvari v njihovih temeljih. Ostajata mi napuh in prezir, ki jima (grozljivo!) ni nič več sveto?! V tem postnem času hočem s prizadevenjem in čakanjem v molitvi pred Gospodom trgati hudičeve vezi, da bi Bog bil resnično moj Bog, ki mu zagotovo hočem služiti.

V novonastali situaciji doma (rojstvo hčerke) ugotavljam, da je moja skušnjava, da bi bil čim več časa z njo in ženo. Težko presodim, kdaj gre pri tem za lenobo in beg od dolžnosti. Sprašujem se, kaj je boljše in bolj prav. Pospravljeno stanovanje (red), ostale aktivnosti in opravki ali čas z družino? Vse je prav in potrebno, sprašujem pa se kako najti pravo ravnotežje med vsem. Iskanje prave poti je moja postna naloga.

Mislim, da pri upiranju skušnjavam veljajo Jezusove besede iz prilike o talentih, kjer pravi Gospodar: ›Prav, dobri in zvesti služabnik! V malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil. Vstopi v veselje svojega gospodarja!‹ (Mt 25,23)

Samo z majhnimi koraki upiranja majhnim skušnjavam, bomo počasi odkrivali boljšo pot. Podleganje skušnajvam, pa če navidez še tako nedolžnim, nas odnaša proč od resnice in ljubezni. Odgovor na vprašanje, kaj je v danem trenutku prav, je torej odvisen od vztrajne zvestobe v vseh prejšnjih drobnih dejanjih.

»Tedaj je Duh odvedel Jezusa v puščavo, da bi ga hudič skušal. Ko se je postil štirideset dni in štirideset noči, je postal naposled lačen. In pristopil je skušnjavec...«

Ob krstu v Jordanu je bil Jezus napolnjen s Svetim Duhom. Nebesa so se odprla nad njim in zaslišal se je Očetov glas: »Ta je moj ljubljeni Sin, zelo sem ga vesel!« Mene v evangeliju prve postne nedelje najbolj nagovarja dejstvo, da je Sveti Duh odvedel Jezusa v puščavo, da bi ga hudič skušal. Kakorkoli je že šibka naša vere, vsaj toliko naj bi je imeli, da bi verovali, da Bogu stvari ne uhajajo iz rok, da ni izgubil pregleda nad dogajanjem. V puščavo, v suhoto, v noč vere, v srečanje z našo notranjo bedo, z lakoto in žejo po Bogu, v soočenje s strastmi, ki nas trgajo kot divje zveri in končno v srečanje z vsem, kar je demonskega v nas in zunaj nas, nas vodi Sveti Duh. Meni je bilo to odkritje naravnost odrešujoče, pa zanj nisem rabila samo štirideset dni, ampak štirideset let...

Ko Jezus v puščavi preživi v postu in molitvi 40 dni in 40 noči, bi človek sklepal, da je bil naposled dobro pripravljen na začetek javnega delovanja. Evangelij pa pravi, da »je postal naposled lačen«. Lačen predvsem Očetove bližine in tolažbe Svetega Duha. In v tej lakoti, kdo se približa? Ne Oče, ampak skušnjavec, ki v prvih dveh skušnjavah udari ravno na to najbolj občutljivo struno: »Če si Božji Sin...« V Jezusu poskuša vzbuditi dvom nad njegovim Božjim sinovstvom in dvom nad Očetovo dobroto... Kako močno smo tudi mi skušani prav na tem področju in kako padamo v teh skušnjavah, razodeva naše življenje in naše govorjenje. Ne prenesemo čakanja. Vse mora biti takoj ali vsaj čimprej, drugače takoj podvomimo, da nas ima Bog rad. Ne verjamemo, da kaj skrbi za nas in smo prepričani, da lahko sami poskrbimo bolje in zato brez težav pademo v tretji skušnjavi Ker hudič ponuja rešitve takoj in brez posebnega napora, se pač poklonimo njemu in brez posebnih škrupljev poteptamo svoje dostojanstvo Božjega otroštva...

Kako smo večkrat podobni tistemu možu (lahko bi bila tudi žena), ki je vsako nedeljo redno prihajal k sv. maši in vsakič v kapeli sv. nadangela Mihaela prižgal dve sveči. Enkrat pa je župnika le premagala radovednost in ga je vprašal, zakaj prižge vsakič dve sveči, ko bi vendar zadostovala ena. Mož je pojasnil, da prižge vsakemu eno. Kako – vsakemu eno, se začudi župnik, saj je tu samo nadangel Mihael. Kaj pa tale, vpraša možakar in pokaže na hudiča pod Mihelovimi nogami. Veste gospod župnik, nikoli človek ne ve, katerega bo prej potreboval...

Še dobro, da Oče ne obupa nad nami in nam neprestano pošilja Svetega Duha, da nas vodi v puščavo, dokler v moči Kristusove zmage nad skušnjavcem, ne bomo tudi sami tako močni, da se bomo uprli. Potem bo gotovo tudi k nam pristopil angel in nas krepčal.

K pisanju me je spodbudilo Danijelovo razmišlanje. Razmišljala bom zgolj kot mama in žena. Mislim,da je rojstvo otroka, še posebej novorojenca, eden najlepših trenutkov v življenju. Že nosečnost sama je za žensko čudovito, toda tudi precej občutljivo obdobje, nabito s čustvi, strahom in polno vprašanj. Po porodu, ko vidiš, da je s tem malim bitjem vse v redu si malo oddahneš, potem pa se ponovno naseli vate dvom in negotovost. V teh trenutkih je ženi opora moža še kako potrebna. Niso potrebna velika dejanja. Dovolj je moževa bližina, ki ti daje občutek, da nisi sam, da je poleg tebe še nekdo, ki posluša tvoja vprašanja, ti priskoči na pomoč, joka s teboj, se smeji s teboj, občuduje prve nasmehe otroka, posluša njegovo dihanje, podira kupčke, ga tolaži, ko joka... Bog vama je naklonil to milost, da se vama je rodila čudovita punčka. To malo nebogljeno bitje je privekalo v naš svet in še kako rabi tvojo pozornost. Obe to potrebujeta. Dopusti jima, da ob tebi doživita ta občutek varnosti, topline in ljubezni, ne pa zapuščenosti. Mislim, da bi tvoje odrekanje njuni bližini pomenilo odrekanje tudi za niju. Pa misliš, da Bog res želi to od tebe?

Še prehitro te bo služba odtrgala od niju in nekega dne bo tvoja mala punčka stopila na prste in ti rekla: "Tati, ne skrbi zame! Jaz sem že velika in znam skrbeti sama zase." Takrat bo to mislila presneto resno. Verjemi!

Ko se vsako leto v postu obremenjujem s tem, kaj bi bilo tisto najbolj na zunaj vidno čemu sem se odpovedal, že zgrešim samo bistvo posta in se enačim s tistimi, ki si odenejo razne postne obleke, da se že od daleč vidi da se postijo...Bistvo pa je mojim očem tako skrito in grem mimo njega. Kaj so pa tiste male vsakodnevne neopazne skušnjavice, ki jih z ''veliko odpovedjo'' opravičim? Ravno tu zgrešim. Orodja kot so odpoved, sprejemanje, ponižnost, ne prezirati, več molitve, dobra dela in še kaj pa se pri meni vedno polomijo, ker jih še ne znam pravilno uporabljati. Zato Boga prosim, da bi mi v tem postnem času pomaga in da moči, da se bom naučil pravilne uporabe. To je isto, ko izbiraš orodje za obdelavo materiala. Če ni tapravo orodje, se le to obrabi in uniči, obdelanec pa je zavržen. Le ob pravilni uporabi in ob upoštevanju vseh parametrov (odpoved, molitev in dobra dela), bo rezultat tak kot bi moral biti.

Ko berem te vaše misli, vidim, da se lahko najdem v marsikateri... predvsem v popuščanju "malim" vsakodnevnim skušnjavam in v tem, da niti ne zaznam, kakšen hud boj se bije zame v moji notranjosti. Mogoče je ena mojih največjih, a tudi najbolj skritih skušnjav, ki mi jih hudi duh prišepetava, prav ta, da se poboljšat itak ne bom zmogla,... saj nisem sposobna, saj sem itak lena ter prehitro vržem puško v koruzo, ko mi ne uspe takoj... tako me začetno navdušenje in trdna odločenost za dobro (npr. postni nameni) kar kmalu pusti in meni se zdi to le še ena potrditev več, da res nisem sposobna. Pač nisem kot ostali, ki so boljši od mene, se trudijo in jim uspeva. Ostali, ki so bolj povezani z Bogom in jih ta ima bolj rad... Zdi se mi, da skušnjavec prav na ta način ubija moj trud za dobro. In hudo je, ker sem se mu (pa čeprav podzavestno) dostikrat pustila prepričat.

Ko pozabljam, da sem ljubljeni Božji otrok, ostajam sama s svojim grehom in se iz tega ne znam izvleči. Skušnjavam se res ne upiram dovolj, saj se ne opiram na najmočnejšega zaveznika - Boga.

Moja postna naloga bo poleg drugih (bolj vidnih) tako, da bom skušala bolj zaupati Bogu, da "sem dragocena v njegovih očeh, spoštovana in me ljubi" (Iz 43,4), da bom verjela, da sem kljub vsej svoji majhnosti, krhkosti in grešnosti z njegovo pomočjo zmožna narediti nekaj dobrega. In pri tem z veseljem ostati skromna ter ponižna.

Jaz spoznavam (kot tudi že vi pred mano), da moram it v tej smeri:

- bit zelo pozorna naj boj, ki se v meni bije med dobrim slabim; včasih je mučno, a se ne smem od tega »odklopit«, dovoliti si moram čutit ta boj in opredelit kaj je dobro in kaj je slabo; ne zanemarjat tega boja, ko se pojavlja v malenkostih;

- ne se bat trpljenja, ne se mu upirat, trpljenje je del mojega življenja, ni nobena krivica; upor trpljenju me hromi, pomeni, da ko se bo pojavila skušnjava, se ji zelo verjetno ne bom upirala;

- odpoved opravičevanju, izgovarjanju, za tisto kar naredim narobe, za mojo grešnost; ko grešim, moram prevzet odgovornost za svoja dejana, jih obžalovat, ne pa se obtoževat;

- prosit Boga, predvsem takrat, ko čutim, da situaciji nisem kos, naj me uporabi, naj On deluje v meni, če bi vzela vajeti v svoje roke, bi podlegla ….

Sama se najbolj najdem v drugi skušnjavi - da bi drugi skrbeli zame. Odpovedati se sebi za drugega - pri ljudeh, za katere skrbim, ko delam z njimi, ... gre. Pri najbližjih - vedno znova odpovem, se ustrašim zase, se mi zdi, da mi potem ne bo nič ostalo, da me bo kar pobralo, zakrknem, ...

Kot si rekla Dina, da Jezus ni bil lačen hrane, ampak Božje bližine in hudič ga špiknil ravno tja - jaz bi tam na Jezusovem mestu odpovedala - Očetu itak ni mar zame, jaz ga rabim, on mi pa pošlje hudiča, in bi se utumpala! Tako se verjetno dostikrat podtalno utumpam v odnosu do Boga in tudi bližnjih in potem dajem prav sebičnosti. In padem.

Letošnji post bom molila prav za to in si prizadevala za odpoved sebi, v zavedanju, da Bog vsak trenutek skrbi zame, tudi če tega ne vidim.