Hvala ti, Peter, za te misli Matere Terezije, ki me spomnijo na ravnokar skuhano kavo, ki sem jo nesla v park Romu Zoranu, ker mi je ves vesel povedal, da se je vrnil od obiska v romskem naselju pri Črnomlju (od koder je sicer moral pred leti pobegniti, ker ga je kot dojenčka nekdo iz naselja vrgel v smetnjak, zato ima okvarjeno levo polovico telesa). Prijazno sva se pogovorila o njegovi bundi s pokvarjeno zadrgo, in o tem, da le naj gre v ponedeljek v naš DC, kjer bo prosil za drugo.

Ne morem pa prijazno čebljati v krogih, kjer se srečujem z organiziranim kriminalom, prostozidarji in podobnim, temveč prosim Gospoda pravega spoznanja. Verjamem, da mi bo Sveti Duh dal prave besede. Te ne morejo biti prijazne, temveč proseče Gospoda za odpuščanje njim, a ne? (Pa da ne pozabim nase, na vse svoje grehe, ki so kar nekam izginili pri grmadi teh drugh, o Gospod)