Tale opis tvojega klica se sliši precej bolj žalostno in "suhoparno" (kot si sam opisal), kot pa je v resnici videti od nekoga, ki spremlja tvoj način življenja "od zunaj". Vse prej kot suhoparno. :)

So pa ravno ob tem, ko opazujem tvoj poklic, tile stavki:

Bog te kliče, mogoče tako, da se grizeš v ustnice in se boriš za borno spoznanje, da je bolje živeti kot umreti, da je bolje ljubiti kot pobegniti. Bog te kliče in si mu dragocen, čeprav je pred teboj na videz tako nepomemben načrt. Poklical te je, ker računa nate!

balzam za ovrednotenje moje poklicanosti, saj se večkrat ob ustvarjalnosti, ki jo vidim pri tebi, počutim, da bi rabila najmanj še 200 let, da bi uspela delati nekaj takega in tako, kot počneš ti. No, pa še takrat ne. :) Tako se lahko umirim v sebi in iščem svoje poslanstvo od tu, kjer sem, s temi možnostmi, talenti in slabostmi, ki jih imam. Če lahko sprejmem to, jih je čisto dovolj za to, da sem lahko srečna. Kadar se lahko umirim in sprejmem, ...

Petrove pridige se me vedno dotaknejo. Vsak kakšen stavek. Bog kliče ;)

Preseneča me tvoje doživljanje, ko navzven tvoje delovanje res ne zgleda suhoparno. Hvala, ker deliš!

O sebi lahko rečem, da so me skozi razmetavala neka doživljanja, iz katerih so žal zrasle same blodnje, in mi je (na žalost ali pa srečo) zakon pokazal realnost življenja, da sem pri "primitivnih" spoznanjih, da je bolje živet kot umret, ljubit če hočeš živet, garat če hočeš ljubit. Skratka, nobene romantike :/

Lep pozdrav!

Ko razmišljam, kako se moja pot vije med spoznanji in doživljanji o Božji bližini ugotavljam, da sem v mladosti veliko intenzivneje in pogosteje doživljala občutke Božje bližine, kot sedaj. Večkrat se z nostalgijo spominjam in hrepenim po občutkih, ki so me prevevali po duhovnih vajah v Assisiju, ko sem verjela, da lahko z Bogom spremenim svet in je samo vprašanje časa, kdaj bodo vsi ob meni spoznali, kako je življenje z Bogom lepo in polno.;)

To je bilo tudi obdobje ko sem verjela, da če slediš Bogu in si priden, si rešen trpljenja, je vse lepo in srečno živiš do konca svojih dni;) Čudilo me je, da ni več ljudi navdušenih nad takim Bogom.

Verjetno so že nekateri takrat prišli do spoznanja, da Bog ne prihaja v naša življenja vedno tako romantično. Potrebovala sem precej časa (in še vedno mi ne gre najbolje), da sem svojo predstavo o srečnem življenju in Božjem delovanju počasi začela preoblikovati. V to me je prisililo srečevanje s trpljenjem, kjer ni bilo bajnih občutkov Božje bližine in se je podoba o romantičnem Bogu sesuvala v prah. Brez Petrove "suhoparnosti", da Bog je in me ljubi in pika(!) in da si moram to vbiti v glavo pa čeprav tega ne čutim, bi težko hodila to pot. V svetu, kjer vse temelji na zadovoljevanju občutkov bi sama težko verjela, da je prav da vztrajam, ko "nič ne čutim" in je občutenje Božje bližine zastonjski dar, ne pa nekaj, kar mi pripada.

Lagala bi, če bi rekla, da sem vsak trenutek navdušena nad to potjo, da nikoli ne podvomim ali se splača ali je vredno, ali bom zmogla. A ko pride trpljenje in to neobhodno pride, mi vse ostale poti ne ponujajo zadovoljivega odgovora niti opore, da bi zmogla naprej.

Ker je tudi na tem forumu pogosto tema "trajno veselje" in si verjetno vsi želimo dokopati do njega, začenjam počasi verjeti, da je pot do tega verjetno precej suhoparna. Verjetno veselje ne bo prišlo s svetlobo, ki me bo vrgla na tla, ampak v vztrajanju in osmišljanju vsakodnevnih stvari, ki jih moram početi. In ko ne bežim in vztrajam se uspem veseliti tudi orhideje, ki je danes odprla prvi cvet ;)

»Bog pride, kakor si zamisli in ne, kakor si predstavljamo mi. Kliče, da, tudi kliče, in to spet na čisto določen način. Se nas dotakne? Da, a tako kot on hoče in ne kot si želimo mi. Mogoče se me dotika po spoznanjih zato, da se s hrepenenji, ki jih je vame položil, dokopljem do 'zaljubljenosti'.«

Bog nam daj še veliko na tak način poklicanih pričevalcev!

Ko gledam nazaj na svojo pot, lahko rečem, da se me je Bog močneje dotikal skoraj izključno skozi trpljenje… Za svoj poseben klic, ki me je pripeljal na pot redovništva, pa je izbral tisto področje v meni, kjer me je imel hudič najbolj zvezano – čustva. Z razumom sem se eno leto borila proti dogajanju, ki ga je Bog prebujal v srcu, na koncu pa sem 'kapitulirala' pred Njegovim ljubečim in vztrajnim: 'Pridi!' Tako močno je bilo, da do danes noben dvom ni omajal prepričanja v Božji klic, čeprav se od takrat naprej v glavnem srečujeva skozi križ. Večkrat se pohecam, da se mi bo vse življenje poznalo, da sem v samostan vstopila na praznik Povišanja Svetega Križa ;). Res, Bog pride, kakor si zamisli in ne, kakor si predstavljamo mi, in se nas dotakne, a tako, kot On hoče in ne kot si želimo mi. 

Morda nam lahko kaj o doživljanju Božjega klica pove tudi Daniel Rops:

"Če nimaš drugega, da bi daroval Gospodu, mu daruj svoja dela in svoje bridkosti; tudi za ta košček kruha, ki počiva na pateni, se je moralo mnogo ljudi zelo truditi, pšenično zrno pa so morali zmleti.

Če je tvoja roka prazna in so tvoja usta trpka in suha, mu daruj svoje ranjeno srce in vse, kar si pretrpel; da more mašnik naliti vino v kelih, so morali grozdje dati v stiskalnico.

Če nimaš drugega v sebi kakor le greh in bridkost, stisko življenja in vso človeško tesnobo, naj tvoje roke to revščino dvignejo k nebu, kajti Božje usmiljenje jih je vnaprej sprejelo pri zadnji večerji.

In če niti moči nimaš več, da bi daroval in molil, če je v tebi samo še suhota in zapuščenost, tiho sprejmi vsaj to, da te Kristus vzame na svoje rame in te daruje ter bosta tako žrtev in darovalec en sam dar."

O sebi lahko rečem, da so me skozi razmetavala neka doživljanja, iz katerih so žal zrasle same blodnje ...

Tudi jaz imam to izkušnjo. Dokler sem iskala potešitev v čustvenem doživljanju, sem samo izsiljevala in zlorabljala. Od drugih sem hotela izsilit neko čustveno stanje zato, da bi meni bilo lažje. Drugi so se morali obnašati tako, da so zadovoljili moja čustva. Seveda bi se moral potem tako obnašati tudi Bog, sicer mi je bilo vse krivica in ena sama žalost. Dolgo sem rabila, da sem se ob Petru in skupnosti naučila, da je treba čustva ukrotiti z razumom, sicer se (kot si rekla, Slavica) nanje usede hudič in te vrti kot marioneto. In svet danes dejansko funkcionira tako.

Peter, mogoče te je tudi zato Bog poklical na tak način, da si lahko nam, ki smo se pasli / se pasemo na samih čustvih, pokazal, da to pelje samo v zlorabo in ne v ljubezen. Vseeno ti želim, da te enkrat Bog preseneti in pride še čez kakšna druga vrata. ;)

Hvala, Nuša, za lepo željo. Če ne prej, se bo uresničila pa na koncu ;) V tem upanju živim.

Mene je ta pridiga in to, kar si delil z nami, Peter, ganilo do solz. In te besede mi dajo moč, ko ne čutiš nič ali ko je v tebi ena sama bolečina - ZAKAJ SPLOH SI?

Bog te kliče, mogoče tako, da se grizeš v ustnice in se boriš za borno spoznanje, da je bolje živeti kot umreti, da je bolje ljubiti kot pobegniti. Bog te kliče in si mu dragocen, čeprav je pred teboj na videz tako nepomemben načrt. Poklical te je, ker računa nate!

in

Bog pride, kakor si zamisli in ne, kakor si predstavljamo mi. Kliče, da tudi kliče in to spet na čisto določen način. Se nas dotakne? Da, a tako kot on hoče in ne kot si želimo mi. 

Tudi meni se zdi pomembno, da se ob tebi učimo misliti in razmišljati in v spoznanjih odkrivati Boga... ker so čustva in občutja tako zelo zmedena, da se nanje res takoj usede hudič. Kot sta napisali že Nuša in S. Slavica ... tudi jaz sem čustveno preveč polomljena in bi v tem samo iskala potešitev, neko zadovoljstvo, mir, izsiljevala pozornost ... in vedno je drugi kriv, da zadovoljstva in sreče ni.

In Bog se me dotakne prav tu, ko mi da vedeti, da bom srečna samo tako, da bom nosila vso bolečino neskončnega hrepenenja. Ko je res naporno in me že vse jezi, se večkrat spomnim besed, ki nam jih, Peter, večkrat poveš: "Bog že ve in ima vedno prav, tudi če mi ne razumemo." No, ponavadi traja kar nekaj časa, da me te besede pomirijo, a Bog je tudi tu, ko me potrepežljivo posluša v moji jezi in trmi, hoji in padcih ... Res, kako zelo je potrpežljiv z menoj! Ne morem, da ne bi rekla: "Ti veš ... in vem, da me imaš rad." 

 Tudi jaz se vam, godpod Peter, zahvaljujem za vaše pričevanje. To je tisto, kar najbolj nagovarja. Podobno klicanje sem doživljala, ko sem se odločala za zakon. Spoznala sva se, bil mi je všeč, kratka, bolj medla zaljubljenost in potem stalna vprašanja pri meni ali sva za skupaj. Tako različna sva bila in sva še, da se mi je zdelo nemogoče, da je on pravi zame. On je bil prepričan, da sem jaz prava. Včasih v šali rečem, da je najina edina skupna točka ta, da ne jeva rib in piščancev, za vse ostalo se je potrebno dogovarjati. 

Molila sem in prosila Boga za znamenje, da je pravi, naj  najine zveze ne razdrem, če On misli, da sva za skupaj. Nobenih posebnih znamenj nisem dobila, še vedno sva si bila različna. Bila so obdobja, ko nisem nič kaj posebnega čutila do njega, ko mi je šel " na živce". Edino znamenje je bilo, da bil on prepričan, da sem prava zanj. In tako sva stopila v zakon, ki zaradi mojih romantičnih pričakovanj ni bil to, kar sem pričakovala. Pa nama je Bog prav na poseben način poslal duhovnega voditelja, ki naju vsa ta leta spremlja. on mi je velikokrat pripovedoval, kako me ima mož rad, ko jaz tega nisem videla in mu skoraj nisem verjela. Sedaj, ko se oziram nazaj, vidim, da je bilo res. Sedaj, ko se oziram na prehojeno 36- letno pot, vidim, da je Bog želel, da sva se našla in si rekla DA.

Kolikokrat sem si želela, da bi bila ta pot bolj enostavna, da bi se privlačila kot magnet, brez besed delovala usklajeno, potešila drug drugemu hrepenenja. Pa je to pravljica za ta svet. Sedaj vem, da moram živeti z neizpolnjenimi hrepenenji. Vem, pa vendar še padam. Eno je vedeti, drugo živeti in sprejeti.

Preprosto in iz srca HVALA, gospa Marta! To vaše pričevanje je pa mene ganilo do solz.

Kot je Nuša lepo zaželela Petru, tudi jaz želim vam in hkrati prosim Gospoda, ki vedno preseneča, naj vama, če ne prej, pa ob zlatem jubileju ;), ob odsotnosti rib in piščancev, pripravi tudi kak romantičen posladek, ki bo obema v veselje :) Bog z vama in med vama!  

 Prisrčna hvala, sestra Slavica za vaše želje. Naj še to dodam, da sva srečna . kaj pa je sreča? Pred leti sem poslušala dr. Antona Trstenjaka, ki je dejal nekako takole SREČA JE, KO VANJO VKLJUČIŠ TUDI TRPLJENJE, NE SAMO KAR JE LEPO IN PRIJETNO.

Pa še dediščina moje stare mame. Ko je 90-letna sedela ob svojem mrtvem sinu ,je venomer ponavljala: KAR BOG NAREDI, VSE PRAV NAREDI.

 Ko je šel malo naprej, je zagledal Jakoba, Zebedejevega sina, in njegovega brata Janeza, ki sta bila tudi v čolnu in popravljala mreže. Takoj ju je poklical. In pustila sta očeta Zebedeja z najemniki v čolnu ter odšla za njim. Mr 1,14-20

Zelo se najdem v tem stavku - kot, da bi bila moja zgodba, začetek moje poti za Njim, podobna Jakobovi. Sama bi lahko zapisala takole :Po kakem 10-tem srečanju s Petrom, ji je rekel:'Na Gradu je prosta soba, če želiš, lahko prideš.' In v nekaj trenutkih se je odločila, da zapusti starše, svoj dom, staro življenje in odide na Grad.

Verjetno Jakob in Janez nista imela pojma, kaj pomeni hoditi za Njim, tako kot jaz nisem imela pojma, kaj pomeni živeti na Gradu, v skupnosti. Zanimivo mi je tudi dejstvo, da sta odšla dva brata. Morda je bilo v njuni družini še več otrok? Verjetno. Tako kot sem se že 1000x vprašala, čemu sva v skupnosti skupaj s sestro? Zakaj ravno midve? Zakaj obe? Od kod ta milost? Kakšna je najina odgovornost? Kaj želi?

Bog me kliče. Vedno bolj lahko čutim njegov klic oz. On je vsak dan močneje v moji zavesti. Nekoč sem verjela, da me kliče v zakon, danes tega ne verjamem več. Ampak kam me kliče? Kaj želi? Kje je moja pot? Če sem se zaljubljala v moške, sem lahko čutila in razumela, da je to moja poklicanost. Če sem razmišljala o domu in otrocih, o vsem tem kaj jih bom učila, sem razumela, da je to moja poklicanost. No, vedno bolj očitno je, da Bog ne želi tega. Posvečeno življenje? Hm? Nekoč mi je Peter dejal, da mora biti vsaj kanec zaljubljenosti, privlačnosti. Vsaj na začetku neke poti v dvoje. Že tako ali tako postane odnos, zakon velika muka in če ni vsaj malo ognja, ne bo vzdržalo. Torej poklicanost v posvečeno življenje? Ne vem kako - mi ne daje nikakršnje zaljubljenosti Vanj. Kaj torej želi? Zakon ne, posvečeno življenje ne - no, vsaj nikakršnjih znakov mi ne daje. Samsko življenje? Kakšen stan je to? ...

Ko sem takole skozi teden premlevala in se v kapeli spraševala:'Kam me kličeš?', mi je en večer dejal:'V svetost.' V svetost. Sem premlevala, da za pot svetosti stan sploh ni pomemben. Vseeno je ali sem poročena, posvečena ali samska - poklicana sem k svetosti. Do zdaj sem imela predstavo, da sem poklicana v nekaj konkretno določenega. Verjetno sem mešala pojme s talenti in poklicanostjo. Zdaj razumem, da moja poklicanost ni nič drugačna, nič posebna, nič določena - poklicana sem k temu, k čemur je poklican vsak človek v svojem bistvu. Ja, Peter se bo verjetno jezil, da nam to nenehno govori. Peter oprosti - ma ne vem, čemu rabim včasih toliko let, da dojamem (ne samo slišim) kar mi govoriš. Zdaj sem se lahko malo umirila - biti zvesta v najmanjšem, vsak trenutek in zvesto in vztrajno z majhnimi in vdanimi koraki stopati po poti svetosti. Če bom sledila Njegovemu klicu na tej poti, verjamem, da bom izvedela tudi kakšen stan želi od mene. 

Je tudi res, da sem nevedna, da mnogo stvari ne razumem, da niso utrjene v moji zavesti oz. odkrite v moji globini, v meni sami. Je pa majhen korak - spomnim se, ko je nekega kosila Peter (spet) govoril o svetosti. Pa me je močno začelo jezit, da jaz nimam namena postat svetnica! Da nikol nisem razmišljala, da bom svetnica! Da bi rada bila žena in mati in to je to! :) Naj me koklja brcne, če Gospod ni vztrajen s svojim klicanjem! Kadar takole razmišljam o sebi, svoji poti, ne morem več mimo tega, kako me ljubi, kako nenehno bdi nad menoj, kako zelo si želi, da pridem k njemu.

Gospod, pomagaj mi, da bom nenehno ohranjala zavest o tvoji ljubezni in poti, ki si mi jo določil. O poti svetosti. 

No, da Bog kliče, nikakor ne morem zanikati. Bog me je poklical, to vem. Mogoče tole delim z vami zato, da bi ne mislili, da vas ne kliče, če vas na tla ni podrla svetloba kot Pavla, če niste slišali glasu kot Frančišek Asiški, če ne morete tako navdušeno govoriti o hoji za njim kot papež Frančišek.

Včasih pomislim, na apostola Pavla, kako je v vseh zablodah kljub vsemu iskal resnico. To se mi zdi, da ga je vodilo naprej. Bog ga je ravno v tem iskanju našel.

Tudi sama bi si včasih zaželela, da bi me podrla kakšna« svetoba« spoznanja.

Če pogledam 14 let nazaj, ko sem izgubila brata, se mi zdi, da se mi je začelo življenje prav takrat spreminjati. Žalostno, da na tak način, ma resnično. Dve leti je Bog čakal, da sem prejokala v iskanju nekoga, s katerim bi se rada pogovorila. Na mojo pot mi je poslal Petra. Vse se je nadaljevalo v smeri, da sem odšla od doma. Po božji volji in Petrovem povabilu sem prišla na Mirenski Grad. Takole, ko pogledam prehojeno pot, vidim nekje v ozadju božji klic, ki me vabi. Kam ? Tega ne vem. Da bi si sama lahko uredila takole življenje brez Boga in brez Petra tudi ne bi šlo. Kljub vsej moji grešnosti čutim, da vse skupaj vodi Bog. Tudi ko blodim, tudi takrat, ko je težko in ne gre tako kot bi si želela čutim, da vse skupaj vodi Bog.

Hvala Bogu, skupnosti in Petru!

Mene kar matra, kar govorite o čustvih in razumu. Vidim, da sem preveč ukoreninjen v čustvih :( ... V hrepenenjih vidim tudi jaz pot do Boga, tudi navdušenje zanj. Ampak moram res zaživet bolj na razumski ravni :). Se mi zdi, da praznina, ki pride s hrepenenji, naredi prostor, da so ta lahko malo bolj izpolnjena - kasneje ali pa "na koncu" :).
Zame se mi zdi pomembna tudi hvaležnost za vse dobro in lepo kar sem prejel ob tebi, Peter, Skupnosti Betlehem in drugih. Hvala ti in vam;)!

Razmišljam o suhoparnosti, ki jo omenjaš Peter. Po eni strani te razumem, po drugi strani, pa je navdušenje lahko hitro prazno, če nima razumske podlage in globine, ki jo da bolečina.  Tudi to, da smo po tebi mnogi prejeli klic govori o ne-suhoparnosti tvojega življenja.

Jst ti tudi želim dosti blagoslova.

Ravno danes sem intenzivno razmišljala o tem, kam in kako naprej. Diploma, ki sem se ji več let uspešno izogibala, je tu. Kaže, da me je tudi puberteta minila, saj je že lep čas minil, ko nisem slepo zaljubljena v nobenega "idealnega" fanta in ne hodim po svetu kot mesečnica. V petih letih sem spoznala svojo družino in sebe v svoji družini. Čas je, da grem naprej, odprem nov list ... Kakšnega? Kje?

Zdi se mi, kot da bi mogla naredit nekaj pomembnega, velikega. Nekaj za Prešernovo nagrado, če že ne Nobelovo (pride na plano moj napuh)... in potem pridem do spoznanja, da sem tako nemočna in upogljiva. Kam naj grem? Kje je moja pot?

Na koncu dneva sem odprla forum, ki sem se mu kar nekaj dni uspešno izogibala. Saj bi se ga tudi danes, a je bil klic premočan. Dokaz, da Božja ljubezen zmaguje!

[globoko zavzdihnem]

Za jutri vem, kje je moje mesto. Ostalo je zastrto. Kam? Kje?

Ko pa berem vaša pričevanja, sem potolažena. Božja ljubezen res zmaguje. Ne bojmo se! Bog je z nami in njegove misli niso naše misli.