Jezus in Nikodém

Med farizeji pa je bil človek, ki mu je bilo ime Nikodém; bil je prvak med Judi. Ponoči je prišel k Jezusu in mu rekel: »Rabi, vemo, da si prišel od Boga kot učitelj; kajti nihče ne more delati teh znamenj, ki jih ti delaš, če ni Bog z njim.« Jezus je odgovoril in mu rekel: »Resnično, resnično, povem ti: Če se kdo ne rodi od zgoraj, ne more videti Božjega kraljestva.« Nikodém mu je dejal: »Kako se more človek roditi, če je star? Mar more drugič v telo svoje matere in se roditi?« Jezus mu je odgovoril: »Resnično, resnično, povem ti: Če se kdo ne rodi iz vode in Duha, ne more priti v Božje kraljestvo. Kar je rojeno iz mesa, je meso, in kar je rojeno iz Duha, je duh. Ne čudi se, da sem ti rekel: Morate se roditi od zgoraj. Veter veje, koder hoče, njegov glas slišiš, pa ne veš, od kod prihaja in kam gre. Tako je z vsakim, ki je rojen iz Duha.« Nikodém je odgovoril in mu rekel: »Kako se more to zgoditi?« Jezus mu je odvrnil: »Ti si učitelj v Izraelu in tega ne veš? Resnično, resnično, povem ti: Govorimo o tem, kar vemo, in pričujemo o tem, kar smo videli, toda našega pričevanja ne sprejemate. Če ne verjamete, kar sem vam govoril o zemeljskih stvareh, kako boste verjeli, če vam bom govoril o nebeških? Nihče ni šel v nebesa, razen tistega, ki je prišel iz nebes, Sina človekovega. In kakor je Mojzes povzdignil kačo v puščavi, tako mora biti povzdignjen Sin človekov, da bi vsak, ki veruje, imel v njem večno življenje.

Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje. Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil. Kdor vanj veruje, se mu ne sodi; kdor pa ne veruje, je že sojen, ker ne veruje v ime edinorojenega Božjega Sina. Sodba pa je v tem, da je prišla luč na svet in so ljudje bolj ljubili temo kakor luč, kajti njihova dela so bila hudobna. Kdor namreč dela húdo, sovraži luč in ne pride k luči, da se ne bi pokazala njegova dela. Kdor pa se ravna po resnici, pride k luči, da se razkrije, da so njegova dela narejena v Bogu.« Jn 3,1-21

Rojeni iz Duha

Sveto pismo pravi, da je Nikodem prišel ponoči k Jezusu in se želel z njim pogovoriti. Odlomek sledi očiščenju v templju, o katerem smo brali preteklo nedeljo. Zdi se, da je Nikodem prišel prav takoj po očiščenju, ker mu to dejanje ni dalo miru. Ni mogel razumeti, zakaj bi bilo nekaj, kar se dogaja že stoletja – način darovanja v templju, kupovanja in prodajanja živali za žrtvovanje, bilo tako sporno. Jezus pa mu pravi, da se mora, če hoče priti v Božje kraljestvo, roditi iz Duha, odločiti za luč, in to brez vsakega kompromisa. Odločitev za življenje v Duhu, za luč terja povišanje na križ. Nikodemu je to težko doumljivo.

Pa poglejmo, kako lahko to prenesemo na naše življenje in prakso nas današnjih vernikov. Gremo kar ob odlomkih postnih nedelj.

Duh je odvedel Jezusa v puščavo in satan ga je skušal. Ne povprečen, dober kristjan, ki vzame post za res, je navajen narediti sklep, da se v postu čemu odpove, se udeleži neke akcije – kot je npr. 40 dni brez alkohola ipd. Razmišljali smo, da je pri postu izredno pomembno, da se prepustimo Duhu, da razmišljamo kam nas vodi, kaj od nas pričakuje in ne, kaj imamo mi v glavi. V tem pogledu, se mi zdi, smo kristjani dokaj ubogi. Ali nam je jasno, kaj pomeni spraševati se vsak dan, kaj od nas pričakuje Bog? Ali to delamo? No, to je prvi korak do današnjega dogodka. Duh naj vodi naša dejanja, ne mi!

Sledila je spremenitev na gori. Videli smo, da je spremenitev postavljena med dve napovedi trpljenja. Peter bi rad na gori spremenitve postavil šotore in se tam ugnezdil. Kaj to pomeni smo razmišljali ob nadaljevanju odlomkov, ko smo videli, da se učenci še po drugi napovedi trpljenja prepirajo, kdo je največji, kdo bo prvi. Spremenitev je povabilo, da zamenjamo človeško logiko z božjo. Jezus nam ne ponuja lepih trenutkov zato, da bi tam obtičali. Vedno hoče več, učenci pa silijo nazaj v stare tirnice, k starim navadam. Ali se vsak dan sprašujem, ali živim v lagodju in iščem predvsem kar mi ugaja ali resnično iščem Božjo voljo in jo skušam izpolniti vsak trenutek, vsak dan?

Jezusovo očiščenje templja je jasno pokazalo, da misli zares. Ne prenese, da bi bil odnos z Bogom kakorkoli onečaščen z logiko trgovanja. Hoče darovanje, hoče čaščenje, hoče čisto slavljenje. Je naš odnos do Boga resnično tako prečiščen? Slaviti Boga brez navlake pomeni živeti preprosto v njegovem naročju, videti lepoto njegove dobrote na vsakem koraku. Smo res tam, ali je naša vera predvsem nedeljska obleka – sicer lepa navada nedeljske maše, ki pa nas v vsakdanjem življenju ne spreminja dosti? Pustimo se očistiti Jezusovemu pogledu, njegovi radikalni želji, da je naš odnos z Očetom resnično čist.

V tej luči nam je mogoče bolj jasno, kaj pomeni današnji pogovor z Nikodemom. Jezus svojo zahtevnost preprosto stopnjuje. Pojasnjuje, zakaj je očistil tempelj. Pri njem ni prostora za srednjo pot: obstaja pot luči in pot teme, pot ljubezni in pot sovraštva. Vmesne poti ni. Tisti, ki hoče slediti luči, se ji mora na koncu popolnoma prepustiti. Pomeni popolna izročitev Bogu, dovoliti mu, da nas popolnoma prevzame, vse do povišanja na križ. Če so prvi koraki posta klicali, da se prečistimo, nas danes Jezus vabi, da se rodimo z nova. Ničesar naj bi več ne pričakovali zase. Tudi naš cilj je tam, kjer je cilj Božjega sina – biti povišan na križ, da bi po tem križu drugi zaživeli. Ne živeti več zase, ampak za druge. Ne le pustiti se voditi Duhu, ne voditi, ampak roditi se iz Duha! Naj bo to naloga tega postnega tedna: Roditi se iz Duha.