»Ta noč je noč bedenja. Gospod ne spi, Varuh svojega ljudstva bedi (prim. Ps 121,4), da ga bo popeljal iz sužnosti in mu odprl pot v svobodo. Gospod bedi in z močjo svoje ljubezni popelje ljudstvo preko Rdečega morja; in popelje Jezusa preko brezna smrti in podzemlja.

To je bila noč bdenja za Jezusove učence in učenke. Noč bolečine in strahu. Možje so se zaprli v dvorano zadnje večerje. Žene pa so navsezgodaj ob zarji dneva po soboti šle h grobu, da bi mazilile Jezusovo telo. Njihovo srce je bilo ganjeno in so se spraševale: Kako bomo prišle noter? Kdo nam bo odvalil kamen od groba?... A glejte, prvo znamenje Dogodka: veliki kamen je bil že prevrnjen in grob je bil odprt!

'Stopile so v grob in zagledale mladeniča, ki je sedèl na desni strani, ogrnjen z belim oblačilom…' (Mr 16,5). Žene so prve videle to veliko znamenje: prazen grob; in prve so vanj vstopile...

'Stopile so v grob.' Dobro nam bo delo, če se bomo to noč bdenja ustavili in premislili o izkustvu Jezusovih učenk, ki izziva tudi nas. Prav zato smo tudi tukaj: da bi vstopili, vstopili v skrivnost, ki jo je dovršil Bog s svojim bdenjem ljubezni.

Ne moremo doživeti velike noči, če ne vstopimo v skrivnost. To ni razumsko dejanje, ni samo spoznavanje, branje… Je več, veliko več kot to!

Stopiti v skrivnost, pomeni, da smo sposobni čuditi se, zreti, da smo sposobni poslušati tišino in slišati, kako šepeta struna zveneče tišine, v kateri nam Bog govori (prim. 1 Kr 19,12).

Vstop v skrivnost zahteva od nas, da se ne bojimo resničnosti: da se ne zapiramo vase, da ne zbežimo pred tem, česar ne razumemo, da si ne zatisnemo oči pred težavami, da jih ne zanikamo, da ne odpravimo vprašanj...

Vstopiti v skrivnost pomeni, da gremo onkraj svojih udobnih gotovosti, onkraj lenobe in brezbrižnosti, ki nas zavirata, in se lotimo iskanja resnice, lepote in ljubezni; pomeni, da iščemo nesamoumeven smisel, nepovršen odgovor na vprašanja, ki postavljajo našo vero, našo zvestobo in naš razum v krizo.

Za vstop v skrivnost potrebujemo ponižnost, ponižnost, da se sklonimo, da sestopimo s podstavka svojega tako napuhnjenega jaza, svoje domišljavosti; potrebujemo ponižnost, da spremenimo svojo samopodobo in priznamo to, kar resnično smo: ustvarjenine z dobrimi in slabimi platmi, grešniki, ki potrebujemo odpuščanje. Za vstop v skrivnost potrebujemo to ponižanje, ki je nemoč, izpraznitev samomalikovanja… potrebujemo češčenje. Brez češčenja ni mogoče vstopiti v skrivnost.

Vse to nas učijo žene, Jezusove učenke. One so tisto noč bedele skupaj z Materjo. In ona, Devica in Mati, jim je pomagala, da niso izgubile vere in upanja. Tako niso ostale ujetnice strahu in bolečine, ampak so ob prvih pramenih zore šle ven in nosile v rokah mazila, njihovo srce pa je bilo maziljeno z ljubeznijo. Šle so ven in našle odprt grob. In so vstopile. Bdele so, šle ven in vstopile v Skrivnost. Naučimo se od njih bdeti z Bogom in z Marijo, našo Materjo, da bi vstopili v Skrivnost, ki nas bo popeljala iz smrti v življenje.« (Papež Frančišek v homiliji med velikonočno vigilijo v baziliki sv. Petra, 4.4.2015)

Prevedel br. Miran Špelič OFM

Papež med vigilijo: Žene so noč pred Gospodovim vstajenjem bdele, šle ven in vstopile v Skrivnost