Peter,

hvala ti za tako razlago.

Bila sem že pri sveti maši danes in dotaknila se me je samo žena mojih let, ki se je vso mašo objemala, samo sebe. Ni sržala križem rok, ampak jih je vztrajno ovijala okoli sebe. Tudi ob stisku rok, njene so bile mrzle in pogledu v oči sem čutila njeno potrebo po bližini.

To besedilo pa mi pokaže, da sem podobna Petru, ki hiti dalje v okviru svojih predstav.

Gospod, zacementirala sem si predstavo o tem, kje bom, kaj bom delala, tebi sem odmerila prostor vsak dan pri sveti maši, pa še v molitvi, pa še malo vmes kdaj pa kdaj. Sicer pa imam vse odmerjeno do sekunde!

Gospod, prosim te, bodi mi ob strani in me ne zapuščaj in ne dovoli, da te jaz, lepo te prosim. Tako bova drug ob drugem, ti daješ prostor meni, jaz pa tebi, a ne bo lepo?!

Pridružujem se Mileni v zahvali za to izčrpno sintezo ovir v prepoznavanju Vstalega, ki nam jih odkrivajo evangeljska poročila o Jezusovem vstajenju.

Danes smo pri sv. maši ponovno slišali evangelij o dveh učencih na poti v Emavs. Za Radio Ognjišče sem ob njem pripravila duhovno misel, pa jo podelim še z vami:

»Žalostna sta obstala«, zapiše evangelist Luka v današnjem evangeljskem odlomku.

Morda se nam dogaja, da se v to velikonočno jutro nismo prebudili nič drugačni kot v tisto na veliki petek in veliko soboto. Počutimo se podobno kot učenca na poti v Emavs. Ves postni čas smo upali, da bo vendar Kristus pokazal svojo odrešenjsko moč v nas samih in v svetu, ki nas obdaja; da nas bo končno rešil sužnosti zla, nas osvobodil spon raznih navezanosti in slabih navad; da bo končno vzel stvari v svoje roke in kaj spremenil v naših družinah, župnijah, redovnih skupnostih; da bo pokazal moč svoje Cerkve – tega novega Jeruzalema… Pa se je zgodilo prav nasprotno. Ni vzel stvari v svoje roke, ampak se sam vedno znova izroča nam v roke in smo storili z Njim, kar smo hoteli.

V mojih rokah je izbira. Se zavedam te odgovornosti? V bratih in sestrah, še zlasti v najbolj pomoči potrebnih, se Gospod izroča meni v roke. Morda sem večkrat koga bičala z jezikom, kronala s trnjem zbadljivk, pribijala na križ in nabijala nad trpečo glavo razna posmehovalna imena. Morda pa sem samo nemočno stala ob strani, kdaj v sočutju tudi jokala, nisem pa imela poguma, da bi zastavila sebe, svojo besedo, da bi stopila na stran ljubezni in resnice. Ko se je drama končala, sem se morda iz razočaranja nad sabo in iz strahu pred drugimi zaprla v svojo sobo. Čas pa teče. Mine veliki petek, mine velika sobota in nastopi vstajenjsko jutro. Priče oznanjajo, da kljub vsej tesnobi, ki jo nosim v sebi, kljub vsem razočaranjem Gospod živi!

Kako težko je verjeti, dokler ne doživiš sam! Prime nas, da bi pobegnili kamorkoli, samo čim dlje od tega kraja, ki nam preveč živo kliče v spomin naš lastni greh, našo nemoč, tesnobo, prestano trpljenje in bolečine zadnjih dni, mesecev, let.

Kako tesnobno razmišljanje v tem jutru. Je bilo morda v tistem prvem vstajenjskem jutru kaj drugače? Učencema na poti v Emavs gotovo ne. Še dosti huje jima je bilo. Mi pa vemo, da naš Gospod živi. V vseh naših življenjskih stiskah, v vseh situacijah, iz katerih bi radi pobegnili, se nam pridružuje na poti. Vsak dan nam v Božji besedi razlaga Pisma, nam ogreva srce in odpira oči, da ga prepoznavamo v lomljenju kruha – v Evharistiji. Tu je izvir naših moči! Tu je nepresahljivi studenec našega veselja. Kristus je vstal in živi! Zaradi te vere se po vsaki sv. maši lahko vračamo okrepljeni, opogumljeni in radostni v svoj Jeruzalem, ker ga ne doživljamo več samo kot kraj trpljenja, ampak postaja sveto mesto, v katerem se dopolnjuje naše odrešenje. 

Podobno kot Milena, sem tudi sama zacementirana v predstavi odmerjanja časa svojega dne. Toda ta predstava me sploh ne vodi k svobodi, niti k bližnjemu, niti k Bogu. Počasi dojemam, da me ravno nasprotno-oddaljuje od vsega naštetega. Nenehno lovim minute in sem v vsakem trenutku v nemiru in naglici, ker ne vem, če bom uspela do časa opraviti kar sem si zadala in isti hip, ko delam eno stvar, me že mori misel na drugo, ali bom uspela ali ne.

Zacementirana sem v predstavo molitve. Ker svoje predstave nikoli ne uspem uresničiti do potankosti, se me nenehno loteva obup in panika, da nikoli ne bom prišla do Boga, da ga ne bom nikoli srečala. Namesto, da bi v veselju pogledala okoli sebe in ga videla v vsem in vseh, se samo dušim, ker moja molitev ni 'prava', ni popolna, ni dovolj dobra.

Zacementirana sem v predstavi popolnosti - če ne bom naredila vsega 'prav', me bo zavrgel, mi obrnil hrbet bližnji in Bog. Ugotavljam, da v tej zacementiranosti sploh ne živim - ker ne iščem, kajti, v iskanju ga lahko tudi polomim, v iskanju se lahko tudi zmotim, v iskanju lahko tudi zablodim. Torej je varneje sprejemati in živeti po že preverjenih dejstvih in smernicah - tam ne morem prav dosti zgrešiti. 

Pa pridem do svoje nevere - da sem ljubljena. Neskončno ljubljena! V vsakem primeru. Razum nekako sprejme misel o tem, da mi ni potrebno biti popolna, da je v bistvu nemogoče, da bi bila; lahko sprejme misel o tem, da sem neskončno ljubljena z vsem, kar sem, čeprav niti razum ne more dojeti te velike ljubezni. Srce, srce pa ostane trdo. Trdosrčno. Le redko mi uspe to zavedanje spraviti iz glave v srce.

In popolnoma se najdem v Petrovi naglici:

Peter pa je vstopil v grob brez pomislekov in seveda tudi brez pameti. Janez je videl in veroval, Peter pa je naprej hitel v okviru svojih predstav.

V svojem nenehnem hitenju za časom, stopnjujem svoj nemir. Moje zacementirane predstave me pehajo v nemir in še večji dir in tako brez pomislekov divjam naprej. Če bi se uspela ustavit, v miru prepoznati katera predstava me vodi, bi jo najverjetneje s svojim zavedanjem preoblikovala. In tako bi kot Janez lahko videla. Videla in verovala.

Če povzamem vse skupaj, lahko rečem, da je moja največja ovira, da bi srečala Vstalega ravno naglica, nemir. 

Peter, hvala za tvojo potrpežljivost in vztrajnost s katero mi pomagaš prepoznavati moje ovire do Življenja!

Gospod, tebe pa prosim za mir. Tvoj mir. Tisti mir, s katerim si po vstajenju pozdravil svoje učence. Milostno mi ga podari, da te bom v njem zmogla srečati!

Draga Slavica, tale naš forum je kot skupna dnevna soba, kjer vedno koga najdem, ko ga potrebujem. Danes sem našla tebe, ki si me omenila, kar čutim kot dragocen sporočilo, da ne pišem samo zase, temveč tudi tebi, pa mogoče še komu. Rada bi podelila misel, da je tudi Jezus šel iz domačega kraja. Pa ne iz umika, kakor razumem tebe, ko omenjaš pobeg iz kraja bivanja zaradi bolečin, greha, temveč iz ljubezni do drugega.

Če nadgradim - pri iskanju božje volje zase ne razumem nujnosti stalnega bivanja na istem kraju, če me Gospod kliče, se pač mora premakniti, vendar občutek bega ne more biti božja voja zame. Ta le lahko samo v ljubezni do onega, ki sem mu namenjena. Na meni pa je, da izmolim milost spoznanja. Kaj meniš?

Draga Milena, hvala za odmev!

Ne vem, če sem te prav razumela, da razmišljaš o fizični selitvi na neko drugo lokacijo, pa ne želiš, da bi to bil beg, ampak dejanje ljubezni – se pravi, odgovor na poklicanost; preselitev zaradi poslanstva v katero se čutiš poklicano, pa v sebi še nisi prepričana da je to to?

Ja, kakor sama razumem te reči, beg v nobenem primeru ni prava izbira, razen če te nekdo očitno življenjsko ogroža, kot je Herod malega Jezusa. Drugače pa Jezus ni nikoli nikamor in pred nikomer bežal. Je pa bil tri leta skoraj stalno na poti iz kraja v kraj, večkrat se je tudi pred kom umaknil, ali pa se je pojavil kje, kjer bi si ga najmanj želeli, a je vedno vedel, zakaj to počne…

Nam tega spoznanja navadno zmanjka, zato se strinjam s teboj, da je še kako potrebna molitev, klicanje Svetega Duha, da nam on pokaže pot, po kateri želi, da bi hodili, ne da si mi izberemo pot, potem pa rotimo Boga, naj nam jo blagoslovi. Ko smo takole že malo bolj v letih in gledamo nazaj, vidimo, da to ni tako preprosto in da smo se večkrat zmotili tudi takrat, ko smo mislili, da delamo samo to, kar Bog pričakuje od nas. Motiti se, je človeško. In meni se zdi stokrat bolje motiti se, ko si prepričan, da delaš prav, kakor pa nič delati, da se ne bi slučajno zmotil.

K temu nas vse od začetka svojega pontifikata močno spodbuja tudi papež Frančišek. Pravi, da ima tisočkrat rajši Cerkev, ki je ranjena ali pohabljena, ker je izstopila iz sebe in se ji je na poti zgodila nesreča, kot pa Cerkev, ki je bolna zaradi zatohlosti sob, v katere se je zaprla, da se ne bi v svetu ranila ali umazala.

Zelo me je v Petrovi pridigi nagovorila tudi misel, da strah sicer ohromi,a ne onemogoči spoznanja in da žalost sicer zaustavi, a lahko hkrati tudi spodbudi hrepenenje po vztrajnem iskanju...

Sem ti uspela kaj odgovorit?

Lepo bodi in ostanimo skupaj v klicanju Svetega Duha! 

In meni se zdi stokrat bolje motiti se, ko si prepričan, da delaš prav, kakor pa nič delati, da se ne bi slučajno zmotil.

Se strinjam, Slavica. To tveganje nas naredi žive. Iz strahu pred padcem pa si prevečkrat ne upamo tvegati. A če je iskanje iskreno, bo Bog obrnil v dobro tudi naše zablode.

P.S. Ampak, Milena, s tem ne mislim, da se moraš preselit! ;)

Prav lepo vas je brati :). Tudi jaz najdem veliko odgovorov zase ob vaših razmišlanjih. Lepo bodte:)!+