Ostanite v moji ljubezni
Kakor je Oče mene ljubil, sem tudi jaz vas ljubil. Ostanite v moji ljubezni! Če se boste držali mojih zapovedi, boste ostali v moji ljubezni, kakor sem se tudi jaz držal zapovedi svojega Očeta in ostajam v njegovi ljubezni.
To sem vam povedal, da bo moje veselje v vas in da bo vaše veselje dopolnjeno. To je moja zapoved, da se ljubite med seboj, kakor sem vas jaz ljubil. Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje. Vi ste moji prijatelji, če delate, kar vam naročam. Ne imenujem vas več služabnike, ker služabnik ne ve, kaj dela njegov gospodar; vas sem imenoval prijatelje, ker sem vam razodel vse, kar sem slišal od svojega Očeta. Niste vi mene izvolili, ampak sem jaz vas izvolil in vas postavil, da greste in obrodite sad in da vaš sad ostane; tako vam bo Oče dal, kar koli ga boste prosili v mojem imenu. To vam naročam, da se ljubite med seboj!« Jn 15,9-17
Ljubite se med seboj!
V mesecu maju beremo pri maši zjutraj šmarnice za odrasle z naslovom Bogastvo uboštva, avtorice Marije Krebelj. Lik sestre usmiljenke Mirjam predstavlja možen način uresničitve Jezusovega povabila k ljubezni. Papeževa četrtkova misel o ljubezni, pa me je v luči evangelija dodatno nagovorila, zato jo posredujem tudi na tem mestu, v poševnem tisku pa dodajam nekaj svojih misli.
Ljubezen je konkretna, stanovitna, tudi boleča
Sta dva kriterija, ki nam pomagata razlikovati med pravo in nepravo ljubeznijo. Prvi je dejstvo, da je ljubezen bolj v dejanjih kot pa v besedah. Prava ljubezen ni tista iz telenovel, ni fantazija, niso zgodbe, zaradi katerih nam nekoliko močneje utripa srce. Prava ljubezen je v konkretnih dejanjih. Jezus je svoje opomnil, da v Božje kraljestvo ne bodo prišli tisti, ki pravijo 'Gospod, Gospod!', temveč tisti, ki izpolnjujejo voljo njegovega Očeta, ki se držijo njegovih zapovedi. To pomeni, da je ljubezen konkretna, da je v dejanjih. Je stanovitna in ni le preprosto navdušenje. Večkrat je tudi boleča. Pomislimo na Jezusovo ljubezen, ko je nesel križ.
Ljubezen v luči poslednje sodbe in blagrov
Dejanja ljubezni so tista, ki nas jih On uči v 25. poglavju Matejevega evangelija. Kdor ljubi, dela to, kar beremo v 'protokolu' poslednje sodbe: lačen sem bil in si mi dal jesti itd. To je konkretnost. Tako kot so konkretni tudi blagri, ki so nekakšen Jezusov pastoralni načrt. Ena prvih herezij v krščanstvu je bila gnostična miselnost, ki je govorila o oddaljenem Bogu. V njej ni bilo konkretnosti, medtem ko je Očetova ljubezen bila zelo konkretna: poslal je svojega Sina, ki je postal meso, da bi nas odrešil.
Ljubezen naj bi bila torej konkretna v luči del usmiljenja oz. poslednje sodbe. Ljubezen mora biti vidna v dejanjih! Blagre pa razumem kot ozadje dejanj. Da ne bi v dejanjih iskali sebe, moramo biti prežeti z logiko blagrov, to je logiko božjih ubožcev. Božja norost je temelj za pravo ljubezen. Pripravljeni moramo biti ubogi in nori za ta svet, če to ljubezen zahteva. Če iščemo ceno tega sveta za svoja dejanja, bomo podlegli skušnjavi napuha in sebičnosti.
Prava ljubezen se ne more osamiti
Drugi kriterij, po katerem prepoznamo pravo ljubezen, je komunikacija. Nikoli se ne osami. Ljubezen daje iz sebe in sprejema. Tako postane tista komunikacija, ki obstaja med Očetom in Sinom ter ki jo ustvarja Sveti Duh. Ne obstaja ljubezen brez komuniciranja, ne obstaja osamljena ljubezen. Tudi redovniki in redovnice v klavzuri komunicirajo – in to veliko. Komunicirajo z Gospodom in s tistimi, ki prihajajo, da bi našli Božjo besedo. Prava ljubezen se ne more osamiti. Če je osamljena, ni ljubezen. Je nekakšna spiritualistična oblika sebičnosti, ostajanja v zaprtosti vase in iskanja lastne koristi … To je sebičnost.
A tudi komuniciranje ni preprosto merilo. Jezus je nazadnje prekinil osnovno komunikacijo celo s Pilatom, ki mu pravi: »Nič ne odgovarjaš? Poglej, koliko reči te obtožujejo.« Mogoče je potrebno v nekem trenutku zaradi ljubezni prekiniti komunikacijo s tem svetom, da bi mogli živeti komunikacijo z Bogom in najbližjimi. Jezus ostaja sam z Očetom in učenci.
Tako preprosto, pa vendar ni lahko
Ostajati v Jezusovi ljubezni torej predstavlja delovanje in sposobnost komuniciranja, dialoga, tako z Gospodom kot z našimi brati. To je tako preprosto. Pa vendar ni lahko. Kajti sebičnost in lastni interesi nas privlačijo. In privlačijo nas zato, da ne bi delovali in da ne bi komunicirali. Jezus je o tistih, ki bodo ostali v njegovi ljubezni, dejal: 'To sem vam povedal, da bo moje veselje v vas in da bo vaše veselje dopolnjeno.' To pa je veselje, ki pogosto pride skupaj s križem. A tega veselja, ki ga svet ne more dati, kot je dejal tudi Jezus, nam ne bo mogel nihče odvzeti.« (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 7.5.2015)
Ljubezen je vedno križana. Še več. Največja ljubezen je obsojena sebičnosti in prevratništva. Delo za božje kraljestvo bo vedno križano, veselje pa bo doživljal tisti, ki bo vztrajal do konca.









Tudi mene je papeževa pridiga o ljubezni, ki je konkretna, stanovitna in boleča, zelo nagovorila. V tvoji pridigi, Peter, pa predvsem tale misel:
»Ljubezen naj bi bila torej konkretna v luči del usmiljenja oz. poslednje sodbe. Ljubezen mora biti vidna v dejanjih! Blagre pa razumem kot ozadje dejanj. Da ne bi v dejanjih iskali sebe, moramo biti prežeti z logiko blagrov, to je logiko božjih ubožcev. Božja norost je temelj za pravo ljubezen.«
Po enem tednu bivanja v Ukrajini dobijo takšne misli samo še bolj konkretno obliko. Bog nam daj to konkretnost norosti ljubezni, ki lahko zaživi in preživi samo v logiki blagrov!