Ob poročilu o mučenju Alojzija Grozdeta, me spreleti groza. Kako je možno, da si človek lahko izmisli takšna grozodejstva! In kako je možno, da se ob tem nihče ne zgane! Ali smo res vsi tako otopeli?

Pri delu z mladimi in otroki v veliki meri opažam tudi to - popolno otopelost. Vse je enako dboro, vse je brez veze, vseeno je ali nekomu v šoli gre ali ne, birga me, kaj drugi počne in kaj se z drugim dogaja, važno, da je meni dobro.

Ali sem pripravljen na pričevanje? Kakšno pričevanje? To danes sploh ni vprašanje - lahko vam povem kaj o tem, kaj piše v rumenem tisku - ta se je poročil s tem, ta se je ločil, oni nosi take hlače, drugi je bil tu in tu na počitnicah ... Kdo sploh še išče čudeže v življenju, kdo božjo bližino, kdo lepoto evangelija, kdo smisel življenja, kdo?

In ali jaz s svojim zgledom pričujem? Ali v mojih dejanjih odseva Kristusov zgled?

Ko razmišljam o tem, me je strah, da sem tudi sama prevečkrat zazrta v svoje udobje in prevečkrat podpiram svojo lenobo. V smislu, samo, da ne bo bolelo, samo, da mi bo fajn. S tako držo človek res ne more pričevati.

Ostaja mi Alojzijev zgled - vedno, vedno je zastavil besedo za Kristusa in evangelij, v molitvi je iskal moči in odgovorov, besed in modrosti. Prepričana sem, da bo tudi nam Bog dal modrosti in Svetega Duha, da bi mogli oznanjati veselo novico Kristusovega sporočila, če ga bomo le ponižno prosili in si prizadevali najti njegovo voljo.

Gospod naj nam pomaga, da bomo hoteli vedno imeti odgovor, če nas bo kdo vprašal o razlogu našega upanja.

Blaženi Alojzij Grozde, prosi za nas!

Mene ob zapisu Grozdetove smrti tudi prime groza. Kako močno ga je moralo držati pokonci upanje na Kristusa, da je zdržal tak masaker?! To se sprašujem ob vseh mučeniških smrtih, ki jih opazujem na slikah v cerkvah ali berem o njih.

Koliko sem sposobna zdržati jaz? Želim iti za Kristusom, ampak za tako ceno? Boli me že, če se urežem v členek! Za kakšno ceno pa? Veliko premalo sem sposobna zdržati. Torej je moje upanje še veliko premajhno. Pri tem, da me ne zagrabi groza pred takim koncem, če hočem iti za Kristusom, me varuje edino upanje, da mi Gospod tega ne bo poslal, dokler ne bom pripravljena.

Jaz pa moram vztrajati v teh majhnih korakih, vsak dan, vsak trenutek izbirati Božjo voljo. Pričevati! Že za majhne žrtve. Potem mi bo, upam, Gospod dal milost tudi za večje žrtve.

Gospod, daj mi moč, da bom vztrajala za Teboj do konca!

»Če me ljubite, se boste držali mojih zapovedi...

Kdor ima moje zapovedi in se jih drži, ta me ljubi.« (Jn 14, 15.21)

Preden sem prebrala pridigo, sta me v evangeliju najbolj nagovorili ti dve vrstici; prva in zadnja; skoraj enaki, pa vendar ne. Kot da gre za besedno igro, pa vseeno ne verjamem, da bi Jezusu bilo do tega, da bi leporečil. Kdor ljubi, se drži zapovedi. Kdor vzame zapovedi za svoje in po njih živi, ta ljubi. Še vedno ista igra besed? Meni se znotraj odkriva sporočilo, ki je tako temeljno za življenje, kot je ljubezen temeljna za obstoj. Ko gledam svoje življenje, se mi potrjuje, da bi se lahko končalo tragično, če ne bi v evangeliju našla obojega. Bila so leta, ko me je navduševala in povsod nagovarjala misel na Božjo ljubezen. Kar sem pisala, je bilo prepleteno s to rdečo nitjo. Tudi v odnosih z ljudmi se mi je zdelo, da nimam nobenih posebnih težav in sem si mislila, da to pač ne more biti drugega kot ljubezen. Tudi življenje bi bila pripravljena darovati za ljubljene... Pa je prišla noč, nekaj besednih ploh, nekaj strel, ki so zadele kot iz jasnega... in se je vame naselil občutek ogroženosti, nevrednosti, zavrženosti, pa strah, jeza, bes, želja po maščevanju, prezir, sovraštvo... In kje je ljubezen? Očitno je je v vsem tistem »topljenju v ljubezni« bilo bolj malo. Kaj potem sploh je ljubezen? Je bilo vse, kar sem do zdaj počela eno samo samoljubje, ena sama sebičnost, eno samo hlastnje po sprejetosti in želja, da bi me imeli radi, da bi ugajala? Torej nikoli nisem zares ljubila? Ta misel se mi je tako močno zarila v možgane, da se mi je po dveh desetletjih Bogu posvečenega življenja in služenja bolnim in trpečim sesul svet. Prvič sem pomislila – če je to res, potem je bolje, da umrem danes kot jutri, vsaj ne bom množila greha na greh... In prav počasno odkrivanje, da se kljub vsemu trudim za zvestobo, da mi zapovedi niso tuje, da hrepenim po tem, da bi živela v polnosti in je hrepenenje prav zato, ker ljubezni niti približno ne čutim, še toliko večje, mi je pomagalo odkrit, da je pa verjetno to bolj varna pot do ljubezni, kot tisto, kar sem čutila prej. Ljubezen, ki deleži na Kristusovi ljubezni, se ne more razodevati drugače, kot na velikonočni način. Ta velikonočna tridnevja se nam v življenju kar naprej ponavljajo in se popolnoma strinjam s teboj, Nuša, da nam bo Jezus dal delež svojega keliha samo do te mere, kolikor ga bomo zmožni izpiti in takrat, ko bomo na to pripravljeni. Spet ostaja samo zaupanje v neskončno Ljubezen, ki hrepeni po tem, da bi nas lahko popolnoma priklenila nase.

Včeraj, zadnji dan Šmarnic, smo lahko brali: »...pot evangelija. Nič več in nič manj. Vzeti evangeljsko besedo zares in jo dejavno prenašati v vsakdanje življenje je torej pot, ki tudi nas vodi k svetosti.«

Težko mi je že stat že za tem kar čutim, kaj šele prestati tako mučenje. Ta realnost mi hitro uide izpred oči.

Razmišljam o tej ljubezni, ki jo opisuješ, Dina. Kje in kako naj imam rad, ko je v meni en kup umazanije - sebičnosti ... ? Bit boj z vsako svojo mislijo, zraven pa videt drugega, delat dela ljubezni. To je težko, a ima smisel. A ni vsaka taka mini zmaga resnice tudi ta ljubezen? Podobno, kot praviš, Nuša.

Gospod, hvala, da nam daješ, da rastemo. Pomagaj nam, da bomo vedno s Tabo - v dobrem in zlu.