Ranljivost družine
Današnja in nekaj naslednjih katehez bo posvečenih temi o ranljivosti družine in življenjskih razmerah, ki jo postavljajo na preizkušnjo. Ena od teh preizkušenj je revščina. Mnoge družine, ki bivajo v velemestih in tudi na podeželju, živijo sredi velike revščine in bede, ponekod pa jih doleti še vojna. Ta prav posebej prizadene civilno prebivalstvo, torej družine. Vojna je zares mati vsake oblike revščine, družino osiromaši, je roparka življenja, duš in najsvetejših čustev.
Revne družine rešujejo družbo pred barbarstvom
Kljub vsemu temu pa je veliko revnih družin, ki si z dostojanstvom prizadevajo živeti vsakdanje življenje in pogosto odprto zaupajo v Božji blagoslov. To pa ne sme upravičiti naše brezbrižnosti, ampak kvečjemu povečati naš sram, da je toliko revščine. Skoraj čudež je, da se družina oblikuje tudi v revščini in celo ohrani, kolikor lahko, posebno človečnost svojih vezi. To dejstvo razburja tiste načrtovalce blagostanja, ki čustveno navezanost, rojevanje otrok in družinske vezi obravnavajo kot sekundarno spremenljivko kvalitetnega življenja. Ničesar ne razumejo. Dejansko pa bi mi morali poklekniti pred temi družinami, ki so prava šola človečnosti, ki rešuje družbo pred barbarstvom.
Če podreš steber, se bo vse porušilo
Kaj nam ostane, če popustimo izsiljevanju cesarja in mamona, nasilja in denarja, ter se odpovemo tudi družinski povezanosti? Nova državljanska etika bo prišla samo takrat, ko bodo odgovorni za javno življenje reorganizirali družbene vezi in začeli z bojem proti sprevrženi spirali med družino in revščino, ki nas vodi v prepad. Današnja ekonomija se je pogosto omejila na uživanje individualnega blagostanja, a na široko izkorišča družinske vezi. To je veliko protislovje. Ogromno delo družine se ne ocenjuje z obračuni … Ekonomija in politika sta skopi s priznanjem glede tega. Pa vendar, notranja formacija osebe in družbeno kroženje čustev imata ravno tukaj svoj steber. Če ga podreš, se bo vse porušilo.
Pri tem ne gre samo za vprašanje kruha. Govorimo o delu, izobraževanju, zdravstvu. Pomembno je, da to dobro razumemo. Vedno ostanemo zelo ganjeni, ko vidimo podobe podhranjenih in bolnih otrok z mnogih koncev sveta. Obenem se nas zelo dotakne tudi bleščeč pogled mnogih otrok, ki so prikrajšani za vse, a nam v revnih šolah s ponosom kažejo svoj svinčnik in zvezek, kako z ljubeznijo gledajo svojo učiteljico ali učitelja. Zares, otroci vedo, da človek ne živi samo od kruha! V revščini otroci trpijo, ker želijo ljubezen in družinske vezi.
Socialna revščina lahko družino uniči
Mi kristjani moramo biti vedno blizu družinam, ki jih revščina postavi pred preizkušnjo. Socialna revščina prizadene družino in jo včasih uniči. Brezposelnost, izguba dela ali zaposlitvena negotovost hudo bremenijo družinsko življenje ter odnose postavijo na težko preizkušnjo. Življenjski pogoji v najbolj revnih četrtih, z bivanjskimi problemi in prevoznimi težavami, pomanjkljive socialne, zdravstvene in šolske usluge povzročajo še dodatne težave. K tem materialnim dejavnikom dodajmo še škodo, ki jo družini povzročajo lažni vzori, ki jih razširjajo množični mediji, postavljeni na potrošništvo in kult videza. Ti vplivajo na najrevnejše družbene sloje in povzročajo razkrajanje družinskih vezi.
Tudi Cerkev mora biti uboga
Cerkev je mati in ne sme pozabiti te drame svojih otrok. Tudi ona mora biti uboga, da bi postala rodovitna in bi odgovorila na veliko revščino. Uboga Cerkev je Cerkev, ki prostovoljno prakticira preprostost v svojem življenju, v svojih lastnih ustanovah, v življenjskem stilu svojih članov, da bi porušila vsak zid ločevanja, predvsem pri revnih. Potrebni sta molitev in delovanje. Goreče prosimo Gospoda, naj nas zdrami, da bi naše krščanske družine postale protagonistke te revolucije družinske bližine, ki nam je zdaj tako zelo potrebna. Iz te družinske bližine je zgrajena Cerkev. In ne pozabimo, da je sodba stiskanih, malih in revnih predhodna Božji sodbi.
Storimo vse, kar lahko, da bi pomagali družinam, ki živijo v revščini in bedi. 'Sin, ne krati revežu živeža, ne prezri pogleda potrebnih. Ne spravljaj v žalost lačnega, ne izzivaj že sicer stiskanega človeka. Zagrenjenega srca nikar še bolj ne draži, prosečemu ne odklanjaj daru. Ne odklanjaj prošnje stiskanega, ne obračaj se stran od reveža. Ne obračaj svojega obraza od berača, nikomur ne dajaj povoda, da bi te preklinjal' (Sir 4,1-5).« (Papež Frančišek v katehezi med splošno avdienco na Trgu sv. Petra, 3.6.2015)