Smrt in žalovanje v družini
Odlomka iz Lukovega evangelija (Lk 7,11-15) pripoveduje, kako je Jezus obudil mladeniča v Nainu. Gre za zelo ganljiv prizor, kjer vidimo Jezusovo sočutje do trpečega – v tem primeru je to vdova, ki je izgubila svojega edinega sina. Prizor pa nam pokaže tudi Jezusovo oblast nad smrtjo.
Ko umre otrok, ko umre starš
Smrt je izkušnja, ki jo doživi vsaka družina brez izjeme. Je del življenja. Pa vendar, ko se dotakne družinskih čustev, nam smrt nikoli ne predstavlja nekaj naravnega. Za starše, ki preživijo lastne otroke, je to še posebej boleče, saj nasprotuje osnovni naravi odnosov, ki družini dajejo smisel. Izguba sina ali hčere je, kot da bi se ustavil čas: odpre se prepad, ki požre preteklost in tudi prihodnost. Smrt, ki nam vzame malega otroka ali mladostnika, je zaušnica obljubam, darovom in žrtvam ljubezni, v veselju izročenim življenju, ki smo ga rodili. Vsa družina ostane paralizirana, onemela. Podobno trpi tudi otrok, ki ostane sam zaradi izgube enega ali obeh staršev. Praznina zapuščenosti, ki se odpre v njem, je še toliko bolj tesnobna zaradi dejstva, da otrok še nima zadostne izkušnje, da bi poimenoval to, kar se je zgodilo. V teh primerih je smrt kot črna luknja, ki se odpre v življenju družin in ki ji ne znamo dati nobene razlage. Včasih pride tako daleč, da krivimo Boga.
Pajdaši smrti
Fizična smrt in tudi 'pajdaše', ki so še slabši od nje. Imenujejo se sovraštvo, zavist, napuh, skopuštvo; skratka, greh sveta, ki dela za smrt in jo naredi še bolj bolečo in krivično. Družinska ljubezen se zdi kot prva in nemočna žrtev teh pomožnih sil smrti, ki spremljajo zgodovino človeka. Pomislimo na absurdno 'normalnost', s katero sovraštvo in brezbrižnost drugih ljudi, v določenih trenutkih in na določenih krajih, povzročita dogodke, ki dosežejo grozo smrti. Naj nas Gospod varuje, da bi se tega navadili.
Smrt nima zadnje besede
A mnoge družine Božjega ljudstva z milostjo sočutja, ki ga podarja Jezus, dokazujejo, da smrt nima zadnje besede, kar je pravo dejanje vere. Vsakokrat, ko je družina v žalovanju – tudi v zelo velikem – najde moč, da varuje vero in ljubezen, ki nas povezujeta s tistimi, ki jih imamo radi; že zdaj preprečuje smrti, da bi si vzela vse. Temínam smrti se je treba približati s še večjim delom ljubezni. Moj Bog, moj Bog, razsvetli mojo noč! V luči vstajenja Gospoda, ki ne zapusti nobenega od tistih, ki mu jih je zaupal Oče, lahko smrti odtrgamo njeno želo, lahko ji preprečimo, da bi nam zastrupila življenje, naredila ničeva naša čustva in nas potisnila, da bi padli v še temnejšo praznino.
Jezus nam jih bo dal nazaj
V tej veri lahko drug drugega tolažimo, saj vemo, da je Gospod premagal smrt enkrat za vselej. Naši dragi niso izginili v temi niča: upanje nam zagotavlja, da so v dobrih in močnih Božjih rokah. Ljubezen je močnejša od smrti. Zato je pomembno rasti v ljubezni in jo utrjevati, kajti ljubezen nas bo varovala vse do dne, ko bo osušena vsaka solza, ko ne bo več ne smrti, ne žalovanja, ne vpitja, ne bolečine. Če pustimo, da nas ta vera podpira, doživljanje žalovanja lahko rodi močnejšo solidarnost družinskih vezi, novo odprtost za bolečino drugih družin in novo bratstvo z družinami, ki se rodijo in prerodijo v upanju. Roditi in preroditi se v upanju – to nam daje vera. Jezus je mladeniča, potem ko ga je obudil od mrtvih, dal njegovi materi. To je naše upanje. Vse naše drage, ki so umrli, prav vse nam bo Jezus dal nazaj. Srečali se bomo z njimi – to upanje ne razočara.
Ta vera nas tudi varuje pred nihilističnim pojmovanjem smrti, kot tudi pred lažnimi tolažbami tega sveta. Na ta način krščanska resnica ni v nevarnosti, da bi jo zamaskirali z najrazličnejšimi mitologijami ter jo podvrgli obredom vraževernosti - starodavnim in modernim.
Delo Božje ljubezni je močnejše od dela smrti
Kako pomembno je danes, da pastirji in vsi kristjani na konkreten način izrazijo smisel vere v odnosu do žalovanja, ki ga doživlja družina. Pravice do joka ne smemo zanikati, sredi žalovanja moramo jokati, tudi Jezus se je zjokal in je bil globoko vznemirjen ob velikem žalovanju družine, ki jo je imel rad. Zajemamo lahko iz preprostega in močnega pričevanja mnogih družin, ki so v težkem času smrti znale sprejeti tudi Gospoda, križanega in vstalega, skupaj z njegovo nepreklicno obljubo vstajenja od mrtvih. Delo Božje ljubezni je močnejše od dela smrti. In iz te ljubezni, ravno iz te ljubezni si moramo s svojo vero narediti dejavne tovariše.
'In Jezus ga je dal njegovi materi.' Tako bo storil z vsemi našimi dragimi in tudi z nami, ko se bomo ponovno srečali in bo smrt dokončno premagana. Premagal jo je Jezusov križ in Jezus nam bo vsem dal nazaj družino.« (Papež Frančišek v katehezi med splošno avdienco na Trgu sv. Petra, 17.6.2015)