Jezus je kruh življenja

»Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo jé od tega kruha, bo živel vekomaj. Kruh pa, ki ga bom dal jaz, je moje meso za življenje sveta.«

Judje so se tedaj med seboj prepirali in govorili: »Kako nam more ta dati svoje meso jesti?« Jezus jim je tedaj rekel: »Resnično, resnično, povem vam: Če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi. Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje in jaz ga bom obudil poslednji dan. Kajti moje meso je resnična jed in moja kri resnična pijača. Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ostaja v meni in jaz v njem. Kakor je mene poslal živi Oče in jaz živim po Očetu, tako bo tudi tisti, ki mene jé, živel po meni. To je kruh, ki je prišel iz nebes, ne tak, kakršnega so jedli vaši očetje in so pomrli: kdor jé ta kruh, bo živel vekomaj.« Jn 6,51-58

Jaz sem kruh za življenje sveta

Jezus nedvomno govori o evharistiji, ki jo bo postavil in v kateri nam bo dal sebe v hrano. Nobenega dvoma tudi ni, da želi poudariti, kako pomembno je uživanje evharističnega telesa in krvi. Vendar pa stvar ni tako preprosta, da bi bilo vse rešeno že s tem, da pristopamo k obhajilu. Skušajmo pogledati, kako sploh vpliva na nas to, s čemer se hranimo.

Najbrž ste že videli koga, ki hrano uživa z veseljem. Najbrž tudi ločimo med tem, da nekdo je z veseljem, drugi pa jo požira. Če smo malo bolj pozorni, lahko vidimo, da tisti, ki je z veseljem, hrano uživa preprosto zato, ker je lačen in ker jo potrebuje za svoje telo. Tisti pa, ki jo požira tako z očmi kot z usti, se zdi, da bo brez nje izgubil vse. Na nek način ga bolj požira hrana kot on njo. Ob takem imamo vtis, ki verjetno ne vara dosti, da se mu življenje pravzaprav vrti okrog tega, kaj bo pojedel. Najbrž lahko vidite tudi, razliko med tem, kako nekdo popije kozarec dobrega vina. Eden z veseljem, drugi ga požre in se zdi, da bo iztisnil iz kozarca še zadnjo kapljo – kot bi lovil zadnjo kapljo svojega življenja.

Podobno bi lahko rekli za marsikaj drugega. Ko nekdo dobi v roke nekaj bankovcev, je vesel zaslužka, drugi pa je vanje zagledan, kot bi bil zadet. Ali pa vzemimo za primer gledanje televizije. Lepo je pogledati dober film, drugo pa je, ko človek ne zmore umakniti pogleda od televizijskega ali računalniškega ekrana. Iz teh nekaj misli lahko razberemo, da je pri vsem kar počnemo prisoten naš duh. Očitno je, da se tudi duh na nek način hrani s telesnimi stvarmi: hrano, vinom, filmi itd. In če nas nekaj zasvoji, nas dejansko požira vase. Spreminjamo se v tisto, kar uživamo. Nazadnje je lahko človek en kup požrte hrane, vina ali filmov. In takšen je razvalina.

Jezus pravi, jaz sem kruh življenja. Včeraj smo imeli lepo priložnost videti, kaj pomeni, hraniti se ob božji mizi. Marija ni uživala evharistije preden je prišla k teti Elizabeti, a je bila polna Boga. Kaj odseva iz njunega pogovora? Najprej čudovito srečanje – polno spoštovanja bližnjega, veselja nad njim, poglobljenega pogleda vanj: Blagoslovljena ti med ženami, in blagoslovljen sad tvojega telesa! Od kod meni to, da pride k meni mati mojega Gospoda? In potem Marijin hvalospev: Moja duša poveličuje Gospoda in moj duh se raduje v Bogu, mojem Odrešeniku, kajti ozrl se je na nizkost svoje služabnice.

Elizabeta in Marija izražata to, s čimer se hranita. Najprej opazimo, da z Bogom nista zasvojeni. Nista zamaknjeni v deveto nebo, ampak najprej vidita druga drugo in se veselita. Njun odnos je zdrav. Čudovit odnos do telesa, do osebe in hkrati poln duha. Duhovno življenje, če je pravo, ni zasvojenost in ne uniči telesne lepote. Obe se veselita tega, kar se jima dogaja v telesu. A hkrati ju preveva neskončno veselje nad božjim dogajanjem. S čim sta uspeli hraniti duha? Z globokim in vztrajnim zrenjem Boga – premišljevanjem božje besede, ki sta jo ves čas prenašali v svoje življenje in življenje svojega naroda. Bog je navzoč v vsakem njunem dejanju in besedi, a ne povozi njunega odnosa.

K takemu odnosu nas vabi Jezus. Daje se nam v hrano, da bi iz nje resnično rasli. A le pravi odnos do božje besede in božjega kruha nam bo prinašal rast v duhovnem življenju. Kakor je naše telesno življenje odvisno od zdrave prehrane, je tudi naše duhovno življenje odvisno od duhovne hrane. Kdor bo užival Njega – v božji besedi in božjem kruhu, bo njegovo življenje postajalo prežeto z Bogom. Vsak korak bo potem prepojen z mislijo na Boga in s slavljenjem. A ne bo zasvojen, ampak svoboden. Današnja božja beseda nam izprašuje vest, ali smo zaradi evharistije spremenjeni tako kot Marija in Elizabeta? Ker najbrž še nismo tam, pa je prav, da se vprašamo, kaj nam manjka in kaj lahko storimo, da bo drugače.