»Kdo je največji?«

»'O čem ste se pogovarjali po poti?' Jezus nam še danes zastavlja isto vprašanje: 'O čem govorite vsak dan? Kaj so vaše želje?' Evangelij pravi, da so učenci molčali, saj so po poti razpravljali, kdo je večji. Kdo je najpomembnejši? To je vprašanje, ki nas bo spremljalo vse življenje in nanj bomo poklicani odgovoriti v različnih življenjskih obdobjih. Ne moremo mu ubežati. 

Jezus se vprašanja ne boji; ne boji se človeškosti in različnih vprašanj, ki jih ta zastavlja. Nasprotno, prepozna 'odmike' človeškega srca in kot dober pedagog je vedno pripravljen, da nas spremlja. Zvest je svojemu stilu in naša vprašanja in hrepenenja vzame za svoja ter jim doda novo obzorja. Dá odgovor, s katerim ukane pričakovane odgovore in to, kar je bilo na videz že določeno, ter tako zastavi nov izziv. Zvest svojemu stilu, Jezus vedno postavi v dejanje logiko ljubezni. To je logika, ki jo lahko živijo vsi, saj je za vse.

Daleč od vsake vrste elitnosti, Jezusovo obzorje ni samo za nekatere privilegirane, ki so sposobni doseči zaželeno znanje ali imenitne ravni duhovnosti. Jezusovo obzorje je vedno predlog za vsakdanje življenje, po katerem bo vsakdanjost vedno imela okus po večnosti.

Konkretno služiti slabotnemu
Vrnimo se k vprašanju 'Kdo je najpomembnejši?'  Kdor hoče biti velik, naj služi drugim, ne da bi drugi služili njemu. Jezus poruši logiko učencev in jim preprosto pove, da se pristno življenje živi v konkretnem zavzemanju za bližnjega.

Služiti v veliki meri pomeni skrbeti za slabotne. Skrbeti za tiste, ki so v naših družinah, v naši družbi, v našem narodu slabotni. To so trpeči, nezaščiteni in pobiti obrazi, ki jih Jezus ponuja, da jih gledamo, in nas konkretno vabi, da jih ljubimo. Ljubezen, ki se konkretizira v dejanjih in odločitvah. Ljubezen, ki se izraža v različnih nalogah, ki smo jih kot državljani poklicani opravljati. Osebe iz mesa in kosti s svojim življenjem, svojo zgodovino in predvsem s svojo slabostjo so tiste, h katerim nas pošilja Jezus, da jih branimo, jim pomagamo in služimo. Kajti biti kristjan pomeni služiti dostojanstvu bratov, se zanj boriti in zanj živeti. Zato je kristjan vedno povabljen, da pred konkretnim pogledom najslabotnejših postavi na stran svoje potrebe, pričakovanja in vse mogoče želje.

Varovati se služenja, ki služi sebi
Poznamo dve obliki služenja: služenje, ki zares služi in služenje, ki služi sebi. In slednjega se moramo varovati. Vsi smo poklicani in spodbujeni s strani Jezusa, da iz ljubezni poskrbimo drug za drugega, ne da bi pri tem gledali okoli sebe, kaj bližnji dela ali ne dela. Varovati se moramo pogleda, ki obsoja in se opogumljati k pogledu, ki spreminja, h kateremu nas tudi vabi Jezus.

Ta skrb za drugega iz ljubezni pa ne pomeni hlapčevanja, ampak v središče vprašanja postavlja brata: služenje vedno gleda v bratov obraz, se dotika njegovega mesa, čuti njegovo bližino vse do sotrpljenja in išče njegov napredek. Zato služenje ni nikoli ideološko, vse dokler ne služi idejam, ampak osebam.

Veličina naroda in služenje slabotnim bratom
Kubanski narod ima rad praznovanja, prijateljstva in lepe stvari. Je narod, ki hodi, poje in slavi. Je narod, ki ima rane, a prav tako zna razširiti roke, ki hodi z upanjem, kajti njegova poklicanost je veličina. Danes vas vabim, da poskrbite za to poklicanost, da poskrbite za te darove, ki vam jih je poklonil Bog. Predvsem pa vas vabim, da poskrbite in služite svojim slabotnim bratom. Veličina naroda, veličina osebe vedno temelji na tem, kako služi slabotnosti svojih bratov. To je eden o sadov resnične človečnosti.« (Papež Frančišek med sv. mašo na Trgu revolucije v Havani, 20.9.2015)

Papež med mašo v Havani povabil k služenju slabotnim bratom

Papež Frančišek prispel na Kubo: Biti točka srečanja

Apostolski obisk na Kubo in v ZDA (zbirno)