Služabnik, ki je služil: iti onstran in dati življenje

“Škofje in duhovniki morajo premagati skušnjavo dvojnega življenja. Cerkev je poklicana služiti in ne postati špekulantka. Paziti se mora povzpetnikov, ki so navezani na denar, saj ji ti storijo veliko slabega.  

Dva lika služabnikov nam danes predstavlja Božja beseda. Prvi je sv. Pavel, ki se je popolnoma podaril za služenje, in tako na koncu prišel do Rima, kjer so ga njegovi izdali in je bil obsojen. Kje je izvir veličine tega apostola poganov? Odgovor je: v Jezusu Kristusu. Kajti ponašal se je s tem, da služi, da je izbran, da ima moč Svetega Duha. Bil je služabnik, ki je služil. Z oznanjanjem Jezusa Kristusa je polagal temelje. Nikoli se ni ustavil, da bi užival ugodnosti nekega kraja ali oblasti, da bi mu drugi služili. Sam je služil, ni pa se posluževal.

Kako vesel in ganjen sem, kadar k jutranji maši pride duhovnik, ki mi pove, da je že štirideset let misijonar v Amazoniji. Ali pa sestra, ki trideset let dela v bolnici v Afriki. Prav tako sem vesel, ko srečam redovnico, ki že trideset ali štirideset let dela z osebami s posebnimi potrebami in je vedno nasmejana. To pomeni služiti, to je veselje Cerkve: iti onstran, vedno; iti onstran in dati življenje. To je tisto, kar je storil Pavel - služenje.

Služabnik, ki se je poslužil drugih: živeti v udobju
Drugi lik služabnika pa nam kaže današnji evangeljski odlomek. To je služabnik, ki namesto da bi drugim služil, se drugih posluži. Deloval je s pomočjo prevejanosti, da bi tako ohranil svoje mesto. Tudi v Cerkvi so taki, ki namesto da bi služili, mislili na druge, polagali temelje, se Cerkve poslužijo: to so povzpetniki, navezani na denar. Med njimi je mnogo duhovnikov in škofov, kar je žalostno. Radikalnost evangelija in klica Jezusa Kristusa je v služenju, biti v službi, se ne ustaviti, iti vedno onstran, pozabiti sami nase. Udobnost določenega statusa je v nasprotju s tem: dosežem določen položaj in živim v udobju, brez poštenosti, kakor farizeji, o katerih Jezus govori, da so se sprehajali po trgih in se kazali ljudem.

Cerkev, ki je zaprta vase, ne služi
To sta dve podobi kristjana, dve podobi duhovnika, dve podobi redovnice. V Pavlu nam Jezus kaže vzor Cerkve, ki se nikoli se ustavi, ki vedno skrbi za temelje, ki gre vedno naprej in nam kaže pot. Kadar pa je Cerkev nasprotno mlačna, zaprta vase, pogosto tudi špekulantska, ni mogoče reči, da je Cerkev, ki streže in ki služi, temveč, da se drugih poslužuje.

Naj nam Gospod podeli milost, ki jo je dal Pavlu, da bi šli vedno naprej, da bi se večkrat odpovedali lastnim udobnostim. In naj nas reši teh skušnjav, ki so v svojem bistvu skušnjave dvojnega življenja: kažem se kot služabnik, kot tisti, ki služi, a v resnici se sam drugih poslužujem.« (Papež Frančišek med sv. Mašo v Domu sv. Marte, 6.11.2015)

Papež o služabniku, ki služi, in služabniku, ki se drugih poslužuje

Papežev intervju za časopis brezdomcev iz Utrechta: Vernik ne more živeti kakor faraon