Vdova v evangeliju kot podoba vdovstva Cerkve

»Današnji evangelijski odlomek govori o siromašni vdovi, ki je vrgla v tempeljsko zakladnico dva novčiča, medtem ko so bogatini vanjo metali velike darove. Jezus pove, da je ta vdova vrgla več kot vsi ostali, zakaj vsi ostali so Bogu v dar vrgli od svojega izobilja, ona pa je 'od svojega uboštva vrgla vse, kar je imela za življenje'. Ta vdova je bila sama, ni imela moža, ki bi jo ščitil. Znašla se je, kakor se je znala. Bila je vdova, ki je upala samo v Gospoda. V vdovah v evangeliju rad vidim podobo 'vdovstva' Cerkve, ki čaka na Jezusov prihod. 

Cerkev je Jezusova nevesta. A njen Gospod je odšel. Njen edini zaklad pa je Gospod. In Cerkev, kadar je zvesta, pusti vse in pričakuje svojega Gospoda. Kadar pa Cerkev ni zvesta ali ni dovolj zvesta ali pa nima veliko vere v ljubezen svojega Gospoda, se poskuša znajti tudi z drugimi stvarmi, z drugimi gotovostmi, ki so bolj od sveta kot pa od Boga.

Cerkev je vdova, ki joče za svojimi otroki
O mnogih vdovah lahko beremo v evangeliju in nam govorijo o Jezusovem sporočilu za Cerkev. Imamo vdovo, ki je prihajala iz mesta Nain z mrtvim sinom na nosilih. Joče, sama je. Spremljajo jo sicer dobri ljudje, a njeno srce je osamelo. To je Cerkev, vdova, ki joče, kadar njeni otroci umrejo za Jezusovo življenje. Zatem imam drugo vdovo, ki gre h krivičnemu sodniku, da bi zaščitila svoje otroke, in mu pravi, naj ji pomaga do pravice, in ji je. To je Cerkev, vdova, ki moli in posreduje za svoje otroke.

Srce Cerkve je vedno pri njenem Ženinu, je z Jezusom, tam zgoraj. Tudi naša duša, kakor pravijo puščavski očetje, je zelo podobna Cerkvi. Kadar je naša duša, naše življenje bolj blizu Jezusu, se oddalji od mnogih posvetnih stvari, stvari, ki ničemur ne služijo, ki ne pomagajo in ki oddaljujejo od Jezusa. Tako je tudi naša Cerkev. Išče svojega Ženina, čaka svojega Ženina, čaka na srečanje, joče za svojimi otroki, se bori za svoje otroke, dá vse, kar ima, kajti njeno prizadevanje je samo njen Ženin.

Moja duša pričakuje svojega ženina?
Vdovstvo Cerkve je povezano z dejstvom, da Cerkev pričakuje Jezusa. Lahko je zvesta Cerkev, ki z zaupanjem čaka na moža, ali pa Cerkev, ki ni zvesta vdovstvu in išče varnost v drugih stvarnostih. To je mlačna, plehka, posvetna Cerkev.

Pomislimo tudi na svojo dušo. Iščejo naše duše varnost samo v Gospodu ali iščejo druge varnosti, ki Gospodu niso všeč? V teh zadnjih dneh liturgičnega leta bo dobro, če se vprašamo o svoji duši, če je kakor Cerkev, ki želi Jezusa; če se naša duša obrača na svojega ženina in govori: Pridi Gospod Jezus, pridi! Pustimo ob strani vse tiste stvari, ki nam ne služijo in ne pomagajo k zvestobi.« (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 23.11.2015)

Papež med jutranjo homilijo: Cerkev je zvesta in čaka svojega Ženina