»Dragi bratje in sestre, dober dan!
Evangelij današnje adventne nedelje nam predstavi podobo Marije. Vidimo jo, da se je takoj, ko je v veri spočela Božjega Sina, soočila z dolgim potovanjem iz Nazareta v Galileji do judovskega pogorja, da bi obiskala in pomagala Elizabeti. Angel Gabrijel ji je namreč razodel, da je njena ostarela sorodnica, ki ni imela otrok, v šestem mesecu nosečnosti (prim. Lk 1,26.36). Zaradi tega Marija, ki nosi v sebi dar in še toliko večjo skrivnost, gre obiskat Elizabeto in ostane pri njej tri mesece. Med srečanjem dveh žena, predstavljajte si, ene ostarele in druge mlade, je mlajša, Marija, prva pozdravila: 'Stopila je v Zaharijevo hišo in pozdravila Elizabeto' (Lk 1,40). Po tem pozdravu je Elizabeto prevzelo veliko čudenje, ne pozabite te besede, čudenje, ki ga zaznamo v njenih besedah: 'Od kod meni to, da pride k meni mati mojega Gospoda?' (v. 43). Objameta se, se poljubita, obe veseli, obe noseči.
Področja čudenja
Drugi
Da nam bo koristilo praznovanje božiča, smo poklicani ustaviti se ob področjih čudenja. Katera so ta področja čudenja v vsakdanjem življenju. Tri področja so. Prvo je 'drugi', v katerem prepoznam brata. Kajti, odkar se je zgodil Jezusov božič, vsako obličje nosi v sebi vtisnjeno podobnost Božjega Sina. Še posebej, kadar je to obličje reveža, saj je Bog kot revež vstopil v svet in revežem je prvim pustil, da so se mu približali.
Zgodovina
Naslednje področje čudenja, ob katerem, če ga gledamo z vero, čutimo začudenje, je zgodovina. Tolikokrat mislimo, da jo gledamo s prave strani, a v resnici tvegamo, da jo beremo ravno z nasprotne strani. To se na primer zgodi, ko mislimo, da je pogojena z ekonomijo trga, določena s financami in posli, obvladovana z mogočniki, ki so trenutno na vrsti. Bog božiča pa je Bog, ki 'pomeša karte'. Všeč mu je to. Kakor Marija poje v Magnifikatu, je Gospod tisti, ki prevrne mogočnike s prestola in poviša ponižne, napolni z dobrotami lačne in bogate odslovi praznih rok (prim. Lk 1, 52-53). To je drugo področje, torej čudenje zgodovine.
Cerkev
Tretje področje čudenja je Cerkev. Gledati jo s čudenjem vere pomeni, ne omejiti se samo na to, da jo imam le za versko inštitucijo, kar sicer je, ampak jo začutiti kot mater, ki kljub madežem in gubam, ki jih imamo veliko, odseva poteze Neveste, ki jo ljubi in očiščuje Kristus Gospod. Torej Cerkev, ki zmore prepoznati tolika znamenja zveste ljubezni, ki jih ji Bog nenehno pošilja. Torej Cerkev, za katero Gospod ne bo nikoli last, ki jo je potrebno ljubosumno braniti, tisti, ki to počnejo, se motijo, temveč vedno kot Gospod Jezus, ki ji prihaja naproti in ki ga ona zna z zaupanjem in veseljem pričakovati in s tem izraziti upanje sveta. Cerkev namreč kliče: 'Pridi, Gospod Jezus!' Mati Cerkev, ki ima vrata vedno na široko odprta in na široko odprte roke, da sprejme vse. Še več, mati Cerkev, ki gre ven skozi lastna vrata, da bi z nasmehom matere iskala vse oddaljene in jih pripeljala k Božjemu usmiljenju. To je čar božiča.
Na božič Bog podarja sebe vsega, saj podarja svojega Edinega Sina, v katerem je vse njegovo veselje. In samo s srcem Marije, ponižne in uboge sionske hčere, ki je postala Mati Sina Najvišjega, je mogoče radovati se ter se razveseliti nad velikim Božjim darom in nad njegovim nepredvidljivim presenečenjem. Naj nam ona pomaga, da bomo zaznali čudenje, ta tri čudenja, 'drugega', 'zgodovine' in 'Cerkve'. Tako bo ob Jezusovem rojstvu, daru vseh darov, ob nezasluženem darilu, ki nam prinaša odrešenje, tudi nam dal začutiti v srečanju z Jezusom to veliko čudenje. Toda ne bomo imeli tega čudenja, ne bomo mogli srečati Jezusa, če ga ne bomo srečali v drugih, v zgodovini, v Cerkvi.« (Papež Frančišek pred opoldansko molitvijo Angelovega češčenja, na Trgu sv. Petra, 20.12.2015)
Papež: Ne bo čara božiča in srečanja z Jezusom, če ga ne srečamo v drugih, v zgodovini, v Cerkvi
Papeževo srečanje z italijanskimi državnimi železnicami: Usmiljenje je prvo zdravilo