Edini, ki mu je bilo dano videti Izraelovo upanje
»Božji stil ni človeški stil. Bog zmaguje s ponižnostjo. To nam med drugim razodeva konec največjega med preroki, Janeza Krstnika, ki je pripravil pot Kristusu, sam pa se je nato umaknil.

Janez Krstnik, največji med ljudmi, pravični in sveti, ki je ljudstvo pripravil na Mesijev prihod, je bil obglavljen v temi neke celice, sam, obsojen zaradi maščevalnega sovraštva neke kraljice in strahopetnosti nekega brezvoljnega kralja. Pa vendar s tem Bog zmaga. Jezus je tisti, ki je Janeza opredelil za največjega človeka, rojenega iz žene; za največjega svetnika. S tem je Janeza Krstnika kanoniziral že Jezus sam. Ko so Janezovi učenci slišali, da je bil le-ta v ječi obglavljen, so 'prišli, vzeli njegovo truplo in ga položili v grob'. Zdi se, da so se sprijaznili, vdali. Bil je konec: Veliki prerok. Zadnji med preroki. Edini, ki mu je bilo dano videti Izraelovo upanje.

Notranje trpinčenje dvoma
Poskusimo ubesediti, kar se je dogajalo v Janezovi celici pred usmrtitvijo oz. kar se je dogajalo v duši glasu, ki je vpil v puščavi in ki je množice krstil v imenu Tistega, ki mora priti. Sedaj je bil vklenjen. In sicer ne le z železnimi verigami ujetništva, ampak verjetno tudi s sponami negotovosti, ki ga je izčrpavala. Janez Krstnik je v ječi trpel notranje trpinčenje dvoma: 'Sem se morda zmotil? Ta Mesija ni takšen, kot sem si jaz predstavljal, da bi Mesija moral biti …' Janez je svoje učence poslal vprašat Jezusa, naj pove resnico, če je on tisti, ki mora priti. Zaradi tega dvoma je Janez Krstnik trpel: 'Sem se zmotil, ko sem oznanjal nekoga, ki to ni? Sem izneveril ljudstvo?' To je bilo njegovo trpljenje, njegova notranja osamljenost.

Jaz pa se moram manjšati
'Jaz pa se moram manjšati', manjšati v duši, v telesu, v vsem … Manjšati se je bilo Janezovo življenje. Velik človek, ki ni iskal svoje slave, ampak Božjo. Končal je na zelo prozaičen način, v anonimnosti. Toda s tem je pripravil pot Jezusu, ki je na podoben način umrl v tesnobi, sam, brez učencev. Povabim vas, da bi prebrali ta odlomek iz šestega poglavja Markovega evangelija: Da bi prebrali ta odlomek in videli, kako Bog zmaguje. Božji stil ni človeški stil. Prosimo Gospoda za milost ponižnosti, ki jo je imel Janez, da ne bi prevzemali nase zaslug in slave drugih. In predvsem za milost, da bi bil v naših življenjih vedno prostor, da bi Jezus lahko rastel, mi pa bi se vedno bolj manjšali, vse do konca.« (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 5.2.2016)

Papež med homilijo: Kaj nam razodeva konec največjega med preroki