Oj,

Mi odrasli (in poročeni) bi odgovor na prvo vprašanje morali kar stresti iz rokava, pa je temu res tako?
Pri sebi opažam, da se o spolnosti lahko odkrito pogovarjam šele zadnjih nekaj let, verjetno zaradi tega, ker tudi Peter spodbuja in neovirano spregovori o tej temi. Imam občutek, da se o spolnosti (pre)malo govori tudi znotraj zakona, kaj šele v širših skupnostih, čeprav se v zadnjem času tudi ta tema znajde v pogovorih zakonskih skupin. Tudi na IS smo se o tem pogovarjali.

Spolnost je zame (kot poročenega moškega) del zakonskega življenja, ki je bila v preteklosti (verjetno ne zavestno) lahko tudi večkrat zlorabljena za potešitev potreb, čeprav bi v prvi vrsti morala biti izraz ljubezni in podaritve drugi osebi - ženi. Iz moškega zornega kota gledano nisem nikoli mogel razumeti ženskega mišljenja, da lahko do lepega spolnega odnosa pride samo, če je še sto drugih zadev (ki za moške sploh niso povezane s spolnostjo) pravilno rešenih (oz. tako, kot si jih ženska zamisli). Se strinjam, da če ni vse ostalo urejeno, se ne moreš prav sprostiti in v celoti predati drugemu, toda kaj, ko moški za vse ostale tegobe žensk pravzaprav nič (oziroma zelo malo) vemo. Tu pa pride v poštev dejtvo, ki ga Peter večkrat omenja, da se je potrebno med zakoncema pogovarjati o vsem, tudi o najbolj osnovnih stvareh zakona - spolnosti. Tudi tu je še mnogo za nearediti, čeprav se stvar izboljšuje.

Strasti - užitek. Dolgo je veljalo prepričanje, da strasti vedno vodijo v užitek in če je prisoten (samo) užitek, potem je v spolnosti nekaj narobe. Strasti vsekakor so, vprašanje je samo, koliko si jih uspem priznati. Koliko jih uspem izživeti je še naslednje vprašanje. Tu bi rad omenil spet en nasvet od Petra, ki je rekel nekako takole, da je potrebno prepoznati simpatije in strasti tudi do drugih deklet (ne samo žene) in teh občutkov ne porezati zgolj zato, ker sem poročen in je to "prepovedano", kajti le s prepoznavanjem pravih občutij se bom razvijal tudi v odnosu do žene. Ko vem, od kje izvor strastem, šele takrat lahko zavestno ovrednostim kaj je dovoljeno in kaj ne. (pa da ne boste mislili, da sem jaz že tam, se je potrebno vedno znova učiti in truditi).

Tudi vztrajanje v neizpolnjenih strasteh mi ni tuje, vendar se dolgoročno to ne izplača. Si mislim, zakaj živeti z neizpolnenimi strastmi (če veš do koga jih čutiš) in se živcirati, pogovori se z njo in predebatiraj. Je pa to zelo težko, je potrebno veliko poguma.

Morda je mestoma težko razumeti, kaj sem mislil s povedanim. Je verjetno tako vsidrano v zavest, da je spolnost tabu tema, da besede težko gredo na papir, čeprav je želja prisotna.

Še vedno se mi zgodi, da ne prepoznam v sebi strasti. Kot da je prisoten grozen strah pred tem, kdo sem, kaj vse si želim in se podzavestno »nafarbam«, da jaz že nisem taka, pa vse nekam potlačim. Tako izgubljam sebe in bližnjega, sem zmedena in raztresena, veliko stvari me vznemirja, v resnici pa me iz globine vznemirjajo strasti, ki jih ne prepoznavam.

Ko se uspem srečati s seboj in vsem, kar si želim, kar bi počela,…pa verjet, da sem v redu in to priznavat tudi najbližjim, se lahko umirim. Srečati se z neizpolnjenimi strastmi je boleče, a lepo, pa odnosi zaživijo.

Pa še glede pogleda na spolnost. Ne dolgo nazaj sem kar konkretno zarotirala. Zdelo se mi je, da spolnost, ki jo z možem živiva, ni ravno taka kot si jo je Bog zamislil, pa sem dušila sebe in njega. Pa niti nisem vedela, kakšna naj bi bila, nisem vedela kaj iščem. Pa spravila bi jo v neke kalupe. Sedaj se trudim, ven iz mojih kalupov, pa se spolnosti veselit, take kot jo sedaj zmoreva živeti. Tvegat jo živet in iskat, raje kot se umaknit iz strahu, da ne bo vse v redu. 

Ko sem prebrala današnja vprašanja za razmišljanje, mi je postalo kar težko pri srcu. Kakšen je moj odnos do spolnosti...ojoj...včasih bi moža pojedla, včasih bi ga "kastrirala", včasih bi zbežala iz spalnice, spet drugič bi vse naredila (tudi ga zavrtela okrog prsta), da bi le potešil to moje hrepenenje po ljubezni. Na kratko...je lepo in težko hkrati. To so skušnjave, ki me preplavijo, če ne zavestno ustavim teh divjih konjev, ki dirjajo v meni in postavim stvari z glavo nazaj na svoje mesto ter se vprašam: "Petra, kaj pa bi sploh rada? Česa si želiš?" Odgovori se hitro najdejo - nočem zlorabe in niti nasilja - zato moža ne bom vrtela okrog prsta, pa tudi kastracija odpade ;) (malo heca)

Želim si nežnosti, bližine in tistih dotikov, ki zdravijo, ne pa ranijo. Kako bom do tega prišla - Gregor odgovor si dal že ti, tako da bom odnos postavila na prvo mesto, saj če je odnos pošlihtan, te kar vleče drug k drugemu in rata tako lepo, da z besedami težko opišeš in je tudi spolnost potem prava podaritev. Mi pa tudi ostajajo besede, da če želimo živeti pravo spolnost, je hoja vedno po robu in tvegaš, da ti tudi spodrsne, ko iščeš pravi odnos do le-te. 

Si priznavati strasti do moža mi zdaj nekako gre - uspem mu povedati, kaj se mi dogaja, čeprav nekoliko s težavo, ker ne veš kako bo odreagiral. Malo bolj problematično je do drugih moških, tudi prijateljev. Kar pojavi se ti v glavi, da ker si poročen pa tega ne bi smel čutiti. Zavezana si možu in to je to, oči morajo biti le za njega, strasti le za njega...in tako porežeš vsa "nedovoljena" čustva do drugih. Kakšna škoda! Ravno ta teden, ko smo bili na obisku, sem prijatelju priznala, da mi je kot moški vedno bil všeč in če ne bi (pred leti, ko smo bili še "lejdih in fraj") imel punco, bi najbrž se opogumila in mu kaj lepega priznala. Tako se je ozračje spremenilo, posmejali smo se na ta račun in bilo je prav luštno! :) Kako točno zgleda živeti iz neizpolnjenih strasti ne vem točno, a najbrž nekaj v tej smeri? 

Lp +

Razmišljanje naše skupnosti je bilo danes veliko bolj v isti smeri kot prejšnji dan. Za spodbudo smo prebrali poročilo teme "O spolnosti" iz individualnega spremljanja, katero je zagnalo naš pogovor o strasteh in spolnosti.
Spraševali smo se o pomenu objemov, ki si jih podarjamo in kaj občutimo ob njih ter kaj nas vanje vodi.
Podelila sem to, kako sta se najina pogleda z Matijo na strasti in spolnost spreminjala od začetka hoje do sedaj in da je pomembno, da sva pozorna na najine vzgibe, ki jih imava drug do drugega, pa čeprav so to najšibkejše, najmanjše strasti. Druga Tjaša sem podelila, da je težko priznati strasti, ki jih čutimo v prijateljstvih z moškimi, ampak tudi lepo, ko to zmorem in ta priznanja povem drugemu. Vidim, da je prijateljstvo po tem še bolj luštno in nas povezuje. 
Pogovor je nanesel tudi na kontracepcijo. V tej boleči izkušnji  je bilo videti tudi moč spovedi in da stvari ne moremo delati mimo Boga.

Bodite lepo in mirno noč. 

Tjaši na ² :)

Od kar sem v skupnosti, je z mojo spolnostjo vse drugače. Preden sem začela pogovore s Petrom, sem od 16. leta neprekinjeno živela spolnost. Velikokrat se spominjam, kako očarana in fascinirana sem bila nad tem, da ima moja mlajša sestra fanta, pa bosta s spolnostjo počakala do poroke. V moji glavi je odmevalo:" Vau, a to še obstaja?! A to še kdo živi?! Kako lepo! Samo jaz tega nikoli ne bi zmogla." 

No, do danes se je marsikaj spremenilo in zadnjih 6 let živim tudi jaz brez spolnosti, pa sem še vedno živa :). Ne samo živa, tudi bolj srečna in izpolnjena sem kot prej. Se je pa v teh letih pojavila nova skrajnost, namreč to, da so moje strasti v večini mirno spale. Nenehno se sprašujem kje so - sem res tako v miru z njimi ali jih s čim uspavam? 

Zadnje čase pa počasi lezejo na površje. Sploh v zadnjih tednih, ko se (že zaradi zdravja) precej omejujem s hrano. Zdaj, ko si ne dovolim uživati najljubših stvari, pa vidim, da mi nenehno nekaj manjka, da postanem kar živčna. Če ostajam s tem v stiku, sem se primorana spraševat kaj se mi dogaja. Potem vidim, da me žene želja, da bi drugemu pokazala, da se ga veselim, da ga želim ob sebi, biti z njim in da hrepenim po tem, da bi si tudi drugi veselil in želel mene. Kadar se zalotim, da si želim v drugem prebuditi strasti, bi najprej to željo umaknila, skrila, ko pa se vprašam, kaj je za njo, vidim, da bi hotela s tem drugega 'prisilit', da bi si me želel in mi s tem pokazal, da me ima rad.

'Problem' nastane, ko vseh teh želja ne umaknem in vidim, da so nenehno tam. Potem se ustrašim, da tega ne bi smelo več bit, da zdaj je pa že dovolj, ker kar vsak dan skačem okoli drugega. Da bo postal jezen, da mu bom začela it na živce, da me bo imel 'poln kufr'. Takrat bi se najraje distancirala in spet uspavala vsa ta svoja hrepenenja. Potem bi bilo (kao) vse uredu, drugi bi si oddahnil od mojega 'brenčanja' in moje življenje bi bilo spret mirno - brez večjih dilem. V takih trenutkih moram iti močno proti sebi, proti svojim strahovom, da bom zavrnjena, 'okarana'. Kjer mi je varno, lahko že mnogo bolj tvegam, kjer pa je odnos še bolj šibak, mi je lepo, ko zmorem tvegat in vidim, da sem v tej svoji nerodnosti sprejeta in sem dobrodošla v objemu drugega, pa še nasmejiva se lahko. :)

Zadnje dni pa se najbolj veselim tega, kar opažam ob tem, da se trudim bit bolj v stiku s svojimi strastmi. Namreč tega, da ko vidim, kako zelo si želim bližine nekoga in da je to v meni ves čas prisotno, me začne bolet, da takega hrepenenja ne čutim do Boga. Groza me je, da sem tako osredotočena na človeka, na zemljo in da mi je tako malo mar za nekoga, ki je (in še, vedno znova) umrl zame, ki mi daje vse (ljudi, po katerih hrepenim, vsa moja hrepenenja, veselje, žalost, mir, odnose, blaginjo in še in še in še) in ki je edini pomemben. 

Težko je nositi vsa neizpolnjena hrepenenja in bolečino, ki pride z neizpolnitvijo, težko je nositi to, da sem še tako daleč od Boga, težko ostajam potrpežljiva, naporno postane nenehno prekladanje s tem, da se želim odpovedat užitku (začne se mi že pri hrani), ampak zmaga veselje nad tem, da je to edina pot, nad hvaležnostjo, da mi je podarjena ta Petrova šola, nad lepoto in veseljem, ki se rodita, kadar uspem zdržat in stopim korak naprej. Zmaga zavedanje, da moram ostat v stiku z vsem tem, ker le tako iščem smisel, ki se skriva za hrepenenji, ker se le tako lahko učim odpovedovanja sebi. Umiranje sebi pa je edina pot v večnost, edina pot za gradnjo Božjega kraljestva.

In tega si želim!

Hvala vsakemu posebej, za vsak prispevek, ki ga delite na forumu. Danes imam dopust in mi je v veliko veselje, da lahko tudi sama kaj napišem.

S spolnostjo sem tudi sama imela velik križ. Po dolgih, dolgih letih sem ugotovila, da to ne pelje nikamor, da se moram zavestno odločiti in nekaj spremeniti. Od tistega trenutka dalje je šlo vse veliko lažje. Ko si enkrat na pravi poti, potem se na tej poti srečuješ s »pravilnimi« prometnimi znaki in jih vzameš zares. Seveda si brez Petrovih spodbud, spovedi in molitve ne znam več predstavljati, kakšno bi bilo moje življenje. Če k temu dodam še pogovor, ki je med nama z možem bistvenega pomena (en dan ga je več, drugi dan manj) a se mi zdi bistveno, da ne izgubim rdeče niti, potem si lahko priznam, da me danes spolnosti osrečuje bolj kot kdajkoli prej.

Še vedno prihajajo skušnjave, še vedno padam, a danes vem zakaj se splača vstati in it naprej. Ni vedno lahko, še posebej takrat, ko se zaveš, da ga spet lomiš.

Nekaj dni nazaj sva šla z možem po smučanju v savno. Ko sva tako sedela drug poleg drugega kot naju je Bog ustvaril mi je mož rekel, da pred leti bi me težko samo gledal, danes pa to zmore, čeprav še sam ne ve kako. Verjamem, da so se strasti umaknile med drugim tudi zato, ker sva se midva zbližala. Več je naju, manj je strasti.

Naj nas ta postni čas, še bolj utrdi, da bomo zmogli živeti spolnost, koti si jo je Bog zamislil. 

O, res je lepo brati vse odzive v tej postni akciji. Če se takoj ne zbrcam in odgovorim, mi vedno znova pride prav izgovor, da bo naslednji dan nov izziv. In tako dnevi tečejo;) Zase lahko rečem, da se moram v prvi vrsti učiti, da sem v svojem odnosu do spolnosti vedno na poti iskanja. Rada bi že osvojila "čarobno formulo", ki bi delovala, a moram tudi sprejemati zakonitosti življenja, da sama rastem in se spreminjam, da se spreminja moj mož in da nama ravno ta dinamika pomaga, da ostajava živa. Te živosti se lahko veselim le, ko mi napor ni odvečno breme, sicer bi kar hitro zavzela odnos, da je pač ok, tako kot je, pokopala hrepenenja in strasti in živela v nekakšni mlakuži dalje.
V času odraščanja in pred zakonom sem večkrat zelo naivno mislila, da se "težave" s spolnostjo z zakonom čudežno rešijo. Potem pač imaš moža, on zadovoljuje vse tvoje potrebe, ti njegove, s "cerkvenimi omejitvami" za čisto zakonsko življenje pa se itak še nisem ubadala. Po poroki, nekaj letih življenja in ob otrokih se mi začenja jasniti, da stvari v spolnosti niso tako črno-bele, da bi zmogla vedno reči, da mi je vse jasno in narediti kljukico, češ, da sem gotova, da je vse prav. Morda se mi ravno skozi spolnost odpira težava, ki me sicer spremlja v življenju. Da bi rada imela vse pod nadzorom in bila gotova, da je vse prav. Prav v spolnosti se moram učiti sprejemati negotovost, zaupanja in navsezadnje Očetovega usmiljenja. Učiti se moram tvegati, da bom velikokrat šele skozi prehojeno pot lahko razbrala, ali sem na pravi poti ali so potrebne nove trase;). Ja, v spolnosti se moram učiti biti majhna, ko hočem biti velika, ubijem del sebe in bližnjega.

Veliko stvari, ki sta jih zapisala Gregor in Tamara mi je blizu in velja tudi za najiu z možem. Jaz se tudi celo življenje spopadam s kalupi in razmišljam , kaj je prav in kaj ni, kaj je podaritev in kaj ni. Tamara, sem kot neko odkritje prebrala tvojo misel, da se spolnosti veselim take, kot jo sedaj zmoreva živeti. Ko to sprejmem, spolnost zadiha in zaživi. Mi je pa zanimivo, da mi pri mojih letih to ni bilo dano že prej videti. Nikoli ni prepozno.