Življenje vere je pot

Jezus je prava pot krščanskega življenja. Pomembno je nenehno preverjati, ali dosledno hodimo za Njim ali pa se je izkušnja vere po poti izgubila in se zaustavila. Življenje vere je pot. Na tej poti pa srečujemo različne vrste tako ali drugače nekoliko zmedenih kristjanov. Naštejmo jih nekaj: kristjani mumije, kristjani vagabundi, kristjani trmoglavci, kristjani na pol poti.

Kristjani na pol poti
Slednji so tisti, katere na poti zapelje neka lepa panorama in se zaustavijo tam, na pol poti. Očarani so nad tistim, kar vidijo, nad neko lepo idejo, ponudbo: In se ustavijo! A krščansko življenje ni neka očarljivost. Je resnica! Je Jezus Kristus! V današnjem evangeljskem odlomku smo slišali, kako je Jezus Tomažu dejal: 'Jaz sem pot… Kdor je videl mene, je videl Očeta.'

Kristjani – duhovne mumije
Kristjanov, ki so kakor mumije. To je kristjan, ki ne hodi in se zdi kakor nekoliko mumificiran. To je 'nekrščanski' kristjan: Ne ve se, kaj je. Je nekoliko 'poganski' kristjan: je tam, miruje, v krščanskem življenju ne gre naprej, v svojem življenju ne omogoči, da bi blagri zacveteli, ne opravlja del usmiljenja… Je na miru. Je kakor mumija, nekakšna duhovna mumija. Ti kristjani, ki so kakor duhovne mumije, so tam, na miru, ne delajo slabega, a ne delajo niti dobrega.

Kristjani – trmoglavci
Tem sledijo kristjani, ki so trmasti. To je tisti, ki zgreši pot. To se lahko zgodi. Vendar pa samo po sebi to še ni najslabše. Tragedija je šele, če je nekdo tako trmast, da trdi, da je na pravi poti in ne dopusti, da bi mu Gospodov glas rekel, da ni tako. Da bi mu rekel: 'Vrni se nazaj in se spet podaj na pravo pot.'

Kristjani – vagabundi
Četrta kategorija kristjanov pa so tisti, ki hodijo, a ne vedo, kam gredo. V krščanskem življenju blodijo, so vagabundi. Njihovo življenje predstavlja kroženje sem in tja. Tako se ne srečajo z lepoto približanja Jezusu. Na poti se izgubijo. Njihovo blodno kroženje jih pogosto pripelje do življenja brez izhoda. Preveč kroženja se namreč spremeni v labirint, iz katerega ne najdejo poti ven: Izgubili so Jezusov klic. Nimajo kompasa, da bi šli ven. Zato krožijo in krožijo. Iščejo.

Kako je z mano na tej krščanski poti?
Na osnovi naštetih kategorij si zastavimo sledeča vprašanja: Kako napreduje krščanska pot, ki sem jo začel s krstom? Sem na miru? Sem zgrešil pot? Nenehno krožim in ne vem, kam grem duhovno? Se ustavim pred stvarmi, ki so mi všeč – posvetnostjo, nečimrnostjo – ali grem vedno naprej, tako da udejanjam blagre in dela usmiljenja?

Jezusova pot je polna tolažbe in slave; na njej je tudi križ, a v duši je vedno mir. Vse povabim, da bi se danes za pet minut zaustavili ob vprašanju: Kako je z mano na tej krščanski poti? Sem na miru; sem zgrešil; krožim; se ustavljam pred stvarmi, ki so mi všeč; ali hodim za Jezusom, ki pravi 'Jaz sem pot'? Prosimo Svetega Duha, da bi nas naučil vedno dobro hoditi. In ko se utrudimo, malo okrepčila, nato pa naprej! Prosimo za to milost.« (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 3.5.2016)

Sveti oče o kristjanih mumijah, vagabundih, trmoglavcih in tistih na pol poti