Zaradi Jezusa se delijo duhovi

»Prišel sem, da vržem ogenj na zemljo, in kako želim, da bi se že razplamtel! Moram pa prejeti krst in v kakšni stiski sem, dokler se to ne dopolni. Mislite, da sem prišel prinašat mir na zemljo? Ne, vam rečem, ampak razdeljenost. Odslej bo namreč v eni hiši pet razdeljenih: trije proti dvema in dva proti trem; razdelili se bodo:

oče proti sinu

in sin proti očetu;

mati proti hčeri

in hči proti materi;

tašča proti svoji snahi

in snaha proti tašči.« Lk 12,49-53

Prinašam razdeljenost

Z nedeljo smo končali duhovne vaje v hribih, v katerih smo razmišljali ob pridigah papeža Frančiška na svetovnem dnevu mladih. Ker papež Frančišk navadno ne predstavlja nekega urejenega koncepta, sem skušal najti neko notranjo logiko njegovih govorov. Menim namreč, da si človek lažje nekaj zapomni, če najde rdečo nit. Tudi slediti se zdi lažje, če vemo, kje začenjamo in kam gremo. Ob pogledu na njegove nagovore se je pred menoj izrisala misel, da je papež želel poudariti naslednje: Jezus Kristus je odgovor na naša hrepenenja. Med nas prihaja v treh posebej pomembnih držah, ki jim papež ob križevem potu dodaja še eno. Da bi ga srečali, pa moramo premagati tri ovire, ki jih srečamo pri Zaheju. Tem trem oviram papež dodaja še četrto, ko govori, da je potrebno divan zamenjati s čevlji.

Jezus je odgovor na naša hrepenenja

Zakaj? Zato, ker nas preprosto vabi više. Više kot nas more povabiti karkoli na tem svetu. Više, ker nas neprestano vznemirja in noče, da bi zakopali hrepenenja, ki jih je v nas položil On sam. On je odgovor na naša hrepenenja po neskončni lepoti, ljubezni in dobroti. On noče, da bi dopustili, da nam ta svet ukrade najboljše, kar imamo, noče, da nam ukradejo energijo, veselje in sanje z lažnimi iluzijami. On je tisti, ki zna dati življenju pravo navdušenje; zaradi katerega se ne zadovoljimo z malim in zaradi katerega damo od sebe največ, kar lahko; On nas spodbuja, da povzdignemo pogled in sanjamo visoko.

Bog po Mariji postane majhen, blizu in konkreten

Biti majhen, blizu in konkreten so tri drže, s  katerimi Bog prihaja med nas. Njegov pristop ni pristop velikih in slavnih tega sveta. Ne dela hrupa in ne prihaja v blišču. Zato da se dopolni polnost časov, naredi nekaj najbolj običajnega na svetu. Rodi se kot otrok. Bog postane človek po najbolj preprosti in naravni poti: Mariji dovoli, da je stkala meso, kakor pravi starodavna pesem. Ima raje male, katerim je razodeto Božje kraljestvo. Njih ima raje, ker kljubujejo 'življenjskemu napuhu', ki prihaja od sveta.

Nadalje je Bog blizu. Rad se spušča v naše vsakodnevne dogodke, da bi hodil z nami. Blizu je grešnikom in vsem, ki jih družba odriva na rob, blizu je bolnim in trpečim, blizu je majhnim v njihovem trpljenju in veselju. Zavzame se za par, ki mu na svatbi zmanjka vina, zavzema se za vsakega izmed nas, da bi nas povedel v polnost življenja.

In končno, Bog je konkreten. Večini se razodeva tako, da preživi čas z osebami v konkretnih situacijah. Konkretno odgovarja na lakoto množice – uči jo in pomnoži kruh, konkreten odgovor ima za gobavca, ki ga ozdravi, prav tako je konkreten z učenci na čolnu v viharju in pri ribolovu. Z nami hodi skozi zgodovino posameznika in naroda, na poti je z nami po Mariji in po zakramentih.

Četrta drža Boga je, da sprejema nase trpljenje. Bog je trpeči služabnik. S trpljenjem je povezano tako njegovo rojstvo, ko ni bilo zanj prostora v prenočišču, kot na križu, ko trpi za grehe vsega človeštva. Trpljenju daje odrešilno razsežnost, to je pot križa, ki premaga zlo, greh in smrt. Ko objame les križa, Jezus objame bolečino in smrt moških in žensk vseh časov.

Da bi srečali Gospoda, moramo premagati tri ovire, s katerimi se je moral srečati Zahej.

Prva ovira je nizka postava. Tudi danes lahko tvegamo, da smo oddaljeni od Jezusa, ker se ne čutimo na višini, ker imamo slabo samopodobo. To je velika skušnjava, ki ne zadeva samo samozavesti, ampak se tiče tudi vere. Ustvarjeni smo bili po božji podobi, poklicani smo k večni sreči z Bogom! To je naša 'postava', to je naša duhovna identiteta: smo ljubljeni Božji otroci, vedno. Če tega ne sprejemamo, ne sprejemamo Boga. V božjih očeh ni nihče manjvreden in oddaljen, nihče ni nepomemben, ampak smo vsi izvoljeni in pomembni: ti si pomemben!

Zahej je imel drugo oviro na poti srečanja z Jezusom: to je hromeč sram. Zahej je bil javna osebnost; vedel je, da bi se mu vsi smejali, če bi poskusil splezati na drevo – on, poglavar, mož oblasti, a tako osovražen. Vendar pa je premagal sram, ker je bila Jezusova privlačnost močnejša. In tako sram, ki hromi, ni zmagal. Evangelij pravi, da je Zahej ‚stekel naprej‘, ‚splezal‘ in potem, ko ga je Jezus poklical, ‚hitro splezal dol‘ (vv. 4.6). Tvegal je. To je tudi za nas skrivnost veselja: ne ugasniti lepe radovednosti, ampak tvegati, ker življenja ne smemo zapreti v predal. Pred Jezusom ne moremo ostati sede in čakati s prekrižanimi rokami. Dragi mladi, naj vam ne bo nerodno, da bi mu prinesli vse, posebej slabosti, napore in grehe v spovedi: On vas bo znal presenetiti s svojim odpuščanjem in svojim mirom. Ne bojte se mu reči ‚da‘ z vsem navdušenjem srca; ne bojte se mu velikodušno odgovoriti, mu slediti!

Za nizko postavo in hromečim sramom, je moral Zahej soočiti še tretjo oviro – ne več znotraj sebe, ampak okrog sebe. To je godrnjava množica, ki ga je prej ovirala in potem kritizirala: Jezus ne bi smel vstopiti v njegovo hišo, v hišo grešnika! Morda vas bodo imeli za sanjače, ker verjamete v novo človeštvo, ki ne sprejema sovraštva med ljudstvi, ki ne vidi državnih meja kot pregrade in ohranja svoje izročilo brez egoizmov in zamer. Ne izgubite poguma: s svojim nasmehom in svojimi odprtimi rokami pridigate o upanju in ste blagoslov za edino človeško družino, ki jo tukaj tako dobro predstavljate!

Tem trem oviram v svojem nagovoru papež opozarja še na četrto oviro, ki ji pravi divan. Divan-sreča (kanapa-szczęście) je verjetno tiha ohromelost, ki nas lahko najbolj uniči; ki lahko uniči mladost. Zakaj? Ker počasi, ne da bi se zavedli, zaspimo; ter smo zaspani in zmedeni, ... medtem ko drugi – ki so morda bolj živi, čeprav ne boljši – odločajo o naši prihodnosti.

Dragi mladi, nismo prišli na svet, da bi 'vegetirali', da bi živeli lagodno, da bi iz življenja naredili divan, ki bi nas uspaval; nasprotno, prišli smo zaradi nečesa drugega, da bi pustili sled.

Ob teh papeževih mislih, je evangeljski odlomek današnje nedelje še bolj jasen. Jezus ni prišel na svet, da bi prinesel mir, ampak radeljenost. Prinaša ogenj polnega življenja, ogenj, ki prečiščuje in prinaša na dan najboljše, nemir resničnega življenja.

Zanimivo, da Jezus govori o razdeljenosti med dvema generacijama. Da, ljubezen do starejših, kot poudarja papež Frančišek, a ne ljubezen do 'ostarelosti in mrtvosti življenja'. Spor med generacijama je pogosto najprej spor zaradi lenobnosti enih in drugih. Če hočemo živeti polno, moramo vedno iskati, moramo v sebi prečiščevati drže, ki niso božje in premagovati ovire, ki nam onemogočajo, da bi srečali Jezusa. Papež Frančišek nas vsekakor vabi, da zaživimo polno in to v duhu evangelija. Naj bo vsako srečanje z božjo besedo povabilo k življenju.