Poslanci Janeza Krstnika
Janez pa je v ječi slišal o Mesijevih delih in mu je po svojih učencih, ki jih je poslal k njemu, rekel: »Ali si ti tisti, ki mora priti, ali naj čakamo drugega?« Jezus jim je odgovoril in dejal: »Pojdite in sporočite Janezu, kar slišite in vidite: slepi spregledujejo, hromi hodijo, gobavi so očiščeni, gluhi slišijo, mrtvi so obujeni, ubogim se oznanja evangelij; in blagor tistemu, ki se ne spotakne nad menoj.« Ko so ti odšli, je Jezus začel množicam govoriti o Janezu: »Kaj ste šli gledat v puščavo? Trst, ki ga veter maje? Kaj vendar ste šli gledat? Človeka, v mehko oblečenega? Glejte, tisti, ki se v mehko oblačijo, živijo v kraljevskih hišah. Kaj torej ste šli gledat? Preroka? Da, povem vam, več kot preroka. Ta je tisti, o katerem je pisano: Glej, jaz pošiljam svojega glasnika pred tvojim obličjem, ki bo pripravil tvojo pot pred teboj. Resnično, povem vam: Med rojenimi od žená ni bil obujen večji od Janeza Krstnika, vendar je najmanjši v nebeškem kraljestvu večji od njega. Mt 11,2-11
Kaj ste šli gledat?
Božja beseda nas v adventnem času vabi na pot. Je spodbuda, da ne obtičimo tam, kjer smo, ampak zahrepenimo po odrešenju. Ob evangeliju prve nedelje smo razmišljali o budnosti in čuječnosti. Ob zgledu Marije smo videli, kako pomembno je, da pozorno poslušamo, kaj nam želi sporočiti Bog in kaj bližnji, hkrati pa naj bomo pozorni na stisko bližnjega in nanjo odgovorimo.
Evangelij prejšnje nedelje nas vabi k spreobrnjenju. Lik Janeza Krstnika in njegovo oznanjevanje sta radikalna, mi pa se radi upiramo spreobrnjenju in delovanju božje milosti. Razmišljali smo o načinih odpora in prepoznali tri najpogostejše, ki nas ustavljajo, da bi v sebi kaj spremenili. Prvi odpor je odpor praznih obljub, drugi odpor opravičevanja in tretji odpor obtoževanja.
Kako pa naj razumemo današnji evangelij? Ljudje si želijo spremembe, zato hitijo gledat v puščavo, česa se lahko nadejajo ob Janezu Krstniku. Ko je bil Janez že v ječi, je Jezus prevzel njegovo vlogo. In kaj nam danes sporoča? Jezus že vidi, kako bo končal njegov glasnik. Kljub dobremu in pogumnemu oznanjevanju se ljudstvo ni zmenilo za to, da ga je Herod dal zapreti. Očitno je pričakovalo lažjo pot, zato jim očitajoče pravi: Kaj ste prišli gledat v puščavo: Trst, ki ga veter maje? Kaj vendar ste šli gledat? Človeka, v mehko oblečenega? Glejte, tisti, ki se v mehko oblačijo, živijo v kraljevskih hišah. Kaj torej ste šli gledat? Preroka? Da, povem vam, več kot preroka. In nadaljuje: Janez ni ne jedel ne pil, pa pravijo: Demona ima. Sin človekov je in pije, pa pravijo: ›Glej, požrešnež je in pijanec, prijatelj cestninarjev in grešnikov.‹ Kljub močnemu hrepenenju izraelskega ljudstva po odrešenju, je sprejemanje Odrešenika v taki podobi, v kakršni nastopa zelo težavno. Celo Janez Krstnik sam ni gotov ali prav razume ali ne. Ali je Jezus Kristus odrešenik, ki ga pričakuje ali ne?
»Kaj ste torej šli gledat, kaj pričakujete?« je vprašanje za vsakega od nas. Današnjo božjo besedo razumem kot povabilo k razmisleku, kje pričakujemo odrešenje in ali znamo sprejeti tako, kakršno prihaja k nam. Za zgled bom spet vzel Marijo. Ob njej skušajmo premisliti, ali sprejemamo Odrešenika ko prihaja med nas 'po svoje' ne 'po naše'. Ali smo zanj odprti kakor Marija?
- Bog Marijo preseneti najprej z nenavadnim spočetjem. Doslej Bog še nikoli ni nastopal kot nezakonski otrok in ni bil spočet v Svetem Duhu. Kako težko je moralo biti razumeti vse to Mariji. A ona veruje in je v veri čuječa. Razume, da je - Bog vedno nov in vedno drugačen, kot ga pričakujemo,
- Marija zaupa, da bo vse prav in dobro, če se bo predala njemu. Kako težko ji je moralo biti, ko jo je rojstvo prehitelo. Niti njej ni dal razumeti, da je čas blizu in da mora do časa najti prenočišče. Sprejema dejstvo, da - Bog ne počaka, da je vse pripravljeno, roditi mora v pastirskem bivališču. Marija sprejme tudi to, da Bog vedno preseneča,
- Marija je vdano, veselo in zavzeto sprejemala svojo vlogo tihe božje matere. Trideset let se z njenim otrokom ni dogajalo nič posebnega. Tudi to je sprejela v veri, da - Bog nastopa počasi in v tišini,
- Utrjena v iskanju božje volje in razumevanju božjega delovanja, je sprejela tudi nenavaden nastop svojega Sina. V nastopu ni bil ravno uglajen, krši je celo soboto. Marija kot ponižna dekla spoznava, da - Bog ni ujet v manire tega sveta,
- Nič več ni moglo presenetiti Marije, utrjene v potrpežljivosti, čuječnosti in neskončnem zaupanju. Ko njen sin končuje svoje oznanjevanje na križu razume - Boga najdemo tudi v najbolj iznakaženi človeški podobi.
Kaj ste prišli gledat? Naj nam Marija pomaga, da bi prepoznali Njega, ki prihaja.










V tem evangeliju mi je dalo razmišljati o nestrpnosti, ki jo premore današnji svet. V tem vidim tudi samega sebe v določenih stvareh (hitre odločitve o nakupu določene stvari; hitre akcije, da se določena stvar izpelje; včasih mi je težko počakati).
Kako je Marija sprejela nenavadno spočetje, se mi je porajalo kako sam lahko sprejem nekaj novega oz. nenavadnega in se včasih prav težko zbrcamo, da bi sprejeli nove oz. nenavadne stvari, predvsem v trenutku, ko nismo pripravljeni na njih. Drugo, kar pa sem nekako razmišljal je pa o tem Kako Bog nastopa počasi in v tišini. Sam namreč sem precej nestrpen in neučakan, ker bi rad, da se stvari dokaj hitro odvijajo in se ne znam ustaviti, ter počakati in v tišini sprejeti, da mogoče je včasih bolj modro stvari početi mirno, s premislekom in počasneje. Večkrat me mora nekdo ustaviti, da lahko bolj počasi stvari planiram in doživljam. Predvsem sem navajen tempa današnje družbe, ker se stvari vedno mudijo in v takem načinu dela je tudi veliko stresa in nestrpnosti. Včasih bi si želel, da bi te stvari res lahko doživljal bolj umirjeno in počasi.
Včasih se mi zdi, da smo v določeno stvari preveč vpeti in vidimo samo čim hitrejšo pot do cilja in se ne znamo ustaviti in razumeti, da je bolj pomembna pot (včasih daljša, bolj premišljena in bolj učinkovita). V tem evangeliju mi je res dalo misliti, da se je potrebno stvari lotiti umirjeno in biti z njimi bolj strpen in včasih znati tudi počakati na rezultat.
Razmišljal sem tudi o tem kako lahko Boga najdemo tudi v najbolj iznakaženi človeški podobi. To me je pa nagovorilo predvsem to, da na poti nas čaka garanje in trpljenje in, da se moramo s tem soočati vsako dnevno in, da ni prava pot, da se temu poskušamo izogibati, ampak, da se poskušamo utrjevati skozi to strmo vzpenjajočo se pot, čeprav nam je večkrat v hudo breme (večkrat se srečujemo s problemi, stiskami, ki jih je včasih lažje potlačiti, vendar se moramo učiti izražati in spregovoriti o tem, da lahko rastemo). Tako se lahko krepimo in postajamo bolj potrpežljivi.
Gorazd Lapanja