V tem evangeliju mi je dalo razmišljati o nestrpnosti, ki jo premore današnji svet. V tem vidim tudi samega sebe v določenih stvareh (hitre odločitve o nakupu določene stvari; hitre akcije, da se določena stvar izpelje; včasih mi je težko počakati).
Kako je Marija sprejela nenavadno spočetje, se mi je porajalo kako sam lahko sprejem nekaj novega oz. nenavadnega in se včasih prav težko zbrcamo, da bi sprejeli nove oz. nenavadne stvari, predvsem v trenutku, ko nismo pripravljeni na njih. Drugo, kar pa sem nekako razmišljal je pa o tem Kako Bog nastopa počasi in v tišini. Sam namreč sem precej nestrpen in neučakan, ker bi rad, da se stvari dokaj hitro odvijajo in se ne znam ustaviti, ter počakati in v tišini sprejeti, da mogoče je včasih bolj modro stvari početi mirno, s premislekom in počasneje. Večkrat me mora nekdo ustaviti, da lahko bolj počasi stvari planiram in doživljam. Predvsem sem navajen tempa današnje družbe, ker se stvari vedno mudijo in v takem načinu dela je tudi veliko stresa in nestrpnosti. Včasih bi si želel, da bi te stvari res lahko doživljal bolj umirjeno in počasi.
Včasih se mi zdi, da smo v določeno stvari preveč vpeti in vidimo samo čim hitrejšo pot do cilja in se ne znamo ustaviti in razumeti, da je bolj pomembna pot (včasih daljša, bolj premišljena in bolj učinkovita). V tem evangeliju mi je res dalo misliti, da se je potrebno stvari lotiti umirjeno in biti z njimi bolj strpen in včasih znati tudi počakati na rezultat.
Razmišljal sem tudi o tem kako lahko Boga najdemo tudi v najbolj iznakaženi človeški podobi. To me je pa nagovorilo predvsem to, da na poti nas čaka garanje in trpljenje in, da se moramo s tem soočati vsako dnevno in, da ni prava pot, da se temu poskušamo izogibati, ampak, da se poskušamo utrjevati skozi to strmo vzpenjajočo se pot, čeprav nam je večkrat v hudo breme (večkrat se srečujemo s problemi, stiskami, ki jih je včasih lažje potlačiti, vendar se moramo učiti izražati in spregovoriti o tem, da lahko rastemo). Tako se lahko krepimo in postajamo bolj potrpežljivi.

Peter hvala za te adventne pridige. Posebej me nagovarja Marijin lik.  V tej pridigi še posebej to, kako zmore z zaupanjem sprejeti nemogoče situacije (nezakonskega otroka, tridesetletni molk, neolikanega sina, križaneka kot razbojnika). 

Ob tej pridigi mi je prav boleče, kako sem jaz ujeta v neke kalupe in predstave:

- Bit mora vse po mojih predstavah, sicer me že pošteno jezi. 

- Bit mora vse vele pomembno, sicer gotovo nima smisla se ukvarjat s tem.

- Rezultati morajo biti hitri, blesteči in opaženi.

- Da ne govorimo o tem, da je potrebno biti uglajen in spodoben in če nisi, gotovo to ni Božje. 

A s to logiko tako hitro obsojam, merim, primerjam, prezrem...Boga, ki je vedno dugačen, nov, ki vedno preseneča, ki vstopa v tišini in počasi, ki je za moje mnenje tudi nesramen in včasih prav nečloveški.

Sveta Marija, pomagaj mi, da bi tako kot ti znala biti odprta in sprejemajoča za Boga, ki prihaja tudi k meni, pa ga tako težko prepoznam in sprejmem, ker je tako zelo drugačen. Razširi moje srce, moj pogled, odpri moja ušesa in razjasni moj razum. Amen

 Tudi meni se, podobno kot Janezu Krstniku, pogosto pojavi vprašanje:»Ali si ti tisti, ki mora priti, ali naj čakamo drugega?« Dvom se pojavi predvsem v trenutkih, ko se mi zdi, da skušam slišati in odgovarjati na Božje povabilo pa se naenkrat zatakne, ko izgleda, da Bog terja od mene preveč. Bog pa mi odgovarja:»Kaj ste šli gledat v puščavo? Trst, ki ga veter maje? Kaj vendar ste šli gledat? Človeka, v mehko oblečenega? Glejte, tisti, ki se v mehko oblačijo, živijo v kraljevskih hišah."

To je najbrž njegov odgovor meni, ko se mi ozka in naporna pot za Jezusom upira. Verjetno je problem v predstavi, kakšen naj bi bil moj Odrešenik in kaj sem za sprejem odrešenja pripravljena zastaviti. Vsekakor se moram vsakič znova učiti in sprejmati, da je Bog vedno nov in drugačen, da Bog vedno preseneča in nastopa počasi in v tišini. Vse to je v popolnem nasprotju s človeško naravo, ki hoče imeti vse v popolni jasnosti, svoji oblasti ter hitro in opazno.

Marija, uči me prave budnosti in zaupanja Očetu.

 "Fouš" sem Mariji, saj je bila obvarovana izvirnega greha in je zaradi tega tudi lažje sledila in zaupala Bogu, četudi ji večino časa ni bilo jasno, kaj ta z njo počne. Je pa edino tako zmogla donositi, roditi, vzgojiti in trpeti z Božjim sinom. 

Bog že ve... 

Danes sem se zavedla, da je zaupanje za nas, ki nismo kakor Marija, odločitev, ki nima veze z občutki in čustva,  kot sem si hotela lažno naslikati do zdaj. 

Odocitev, da zaupam Bogu, da je naredil, dela in bo naredil vse dobro, četudi pol posta ne razumem, kaj se z mano in okrog mene dogaja. 

Enaka je odločitev, da zaupam sočloveku, ki je z mano, da mi želi dobro, da morda v tem trenutku razume več in drugače, kot jaz in ni to nič katastrofalnega, ampak zgolj priložnost skupno rast... 

Bog daj, da bi se ne prepuscala občutkom, ampak bi zaupala, vsaj približno in zares, kakor je to zmogla Marija. 

Meni je pretresljivo tole Jezusovo spraševanje: »Kaj ste šli gledat v puščavo? Trst, ki ga veter maje? Kaj vendar ste šli gledat? Človeka, v mehko oblečenega? Glejte, tisti, ki se v mehko oblačijo, živijo v kraljevskih hišah. Kaj torej ste šli gledat?« Kot da bi hotel reči: »Kaj sploh delate tukaj? Prej sta tiščali za Janezom Krstnikom, zdaj tiščite za mano. Samo senzacije vas pritegnejo; obračate se po vetru, v resnici pa vam prija samo udobje. Iščete, kako bi si čim bolj mehko postlali, zato niste poslušali Janeza Krstnika in tudi mene ne poslušate.«

Kaj pa jaz vsak dan v molitvi prihajam gledat?

Marija, pomagaj mi prepoznavati Kralja, ki prihaja, in hoditi za Njim!

O tem evangeliju je imel danes zelo močno pridigo tudi papež Frančišek:

http://www.mirenski-grad.si/kaj-ste-sli-gledat-v-puscavo

Ko prebiram različna razmišljanja o kakšnem svetopisemskem odlomku, tudi o aktualnem evangeljskem odlomku, se vedno znova čudim, kako vsak vidi v odlomku nek drug aspekt, kako vsak doda nekaj svojega. To me potrjuje v veri, da je res na delu Sveti Duh, ki veje, kjer hoče in kakor hoče.

Osebno se mi je zdelo Janezovo vprašanje do pred kratkega eno najbolj tragičnih v celotnem Svetem pismu. Človek, ki je vse življenje pripravljal pot Gospodu in zaradi njega celo pristal v ječi, se je znašel pred velikim vprašajem, ki je vse njegovo dotedanje prizadevanje postavil na glavo. Ali je res bilo vse zaman? A najbrž je to vprašanje bilo potrebno, saj tudi preko tega vprašanja in posledično Jezusovega odgovora Janez kaže na Jezusa. Tako na to vprašanje več ne gledam kot na nekaj tragičnega, ampak kot na nekaj neobhodnega, nujno potrebnega v življenju vsakega kristjana. Le če si bom upal zastavljati tudi zares težka, bistvena in eksistencialna vprašanja, bom mogel »vzpodbuditi« Svetega Duha, da mi bo pokazal, kaj vse je Jezus storil v mojem življenju in v življenju mojih bližnjih.

Pozdravljeni vsi,
zadnje duhovne vaje so me vzpodbudile v popolnejšem zaupanju v božjo voljo.
Je pa zame lahko to velika past, saj prehitro "vidim" v neki odločitvi božjo voljo in potem se izkaže, da res ni bila.

S tesnejšo povezanostjo z Gospodom, Materjo Marijo, Jezusom, v Svetem Duhu pa verjamem, da bom mogla bolj prepoznavati božjo voljo.
Pa še vas vse potrebujem za vzpodbujanje in opominjanje, če se vam bo zdelo, da sem skrenila, lepo prosim.