Zvestoba v poklicu in zapuščanje posvečenega življenja
»'Zvestoba v poklicu in zapuščanju posvečenega življenja' je zelo pomembna tema. Lahko rečemo, da je zvestoba v tem trenutku na preizkušnji … Smo pred 'krvavitvijo', ki slabi posvečeno življenje in življenje same Cerkve. Izstopi iz posvečenega življenja nas zelo skrbijo.
Družbeni in kulturni kontekst
Kar nekaj dejavnikov je, ki vplivajo na zvestobo v tej dobi, v kateri je težko prevzeti resne in dokončne obveznosti. Prvi dejavnik, ki ne pomaga ohraniti zvestobe, je družbeni in kulturni kontekst. Živimo potopljeni v tako imenovano kulturo drobcev, kulturo začasnega, ki lahko vodi v življenje, odvisno od modnih trendov. Ta kultura vpeljuje potrebo, da imamo 'stranska vrata' vedno odprta za druge možnosti, goji potrošnjo, pozablja na lepoto preprostega in strogega življenja ter tako povzroča veliko eksistencialno praznino. Razširjen je tudi močan praktični relativizem, po katerem se vse presoja glede na samouresničitev, ki je velikokrat tuja evangeljskim vrednotam. Živimo v družbi, kjer ekonomska pravila nadomeščajo moralna, narekujejo zakone in postavljajo svoje oporne sisteme na škodo življenjskih vrednot; v družbi, kjer diktatura denarja in profita zagovarja pogled na življenje, po katerem je nekdo, ki ni donosen, odvržen. V takšni situaciji je jasno, da se je treba najprej pustiti evangelizirati, da bi se zatem lahko posvetili evangelizaciji.
Mladi - žrtve logike posvetnosti
Naslednji dejavnik, ki ovira zvestobo posvečenemu življenju, je 'svet mladih', ki je kompleksen in obenem bogat in poln izzivov. Obstajajo velikodušni, solidarni in na verskem in družbenem področju aktivni mladi; mladi, ki iščejo pravo duhovno življenje in želijo nekaj drugega, kar ponuja svet. Obstajajo čudoviti mladi in ni jih malo. A tudi med njimi so mnoge žrtve logike posvetnosti: iskanje uspeha za vsako ceno, lahko zasluženega denarja in lahko dosegljivega užitka. Ta logika zapelje mnoge mlade. Naše delo ne more biti drugega kot biti jim blizu in jih okužiti z veseljem evangelija in pripadnostjo Kristusu. To kulturo je treba evangelizirati, če želimo, da ji mladi ne podležejo.
Proti-pričevanje posvečenega življenja
Tretji dejavnik pa prihaja iz samega posvečenega življenja, kjer poleg svetosti ne manjkajo situacije proti-pričevanja, zaradi katerih je zvestoba težka. Med temi situacijami bi izpostavil rutino, utrujenost zaradi vodenja struktur, notranje spore, iskanje moči, posvetni način vodenja ustanov, avtoriteto, ki postane avtoritarizem. Če posvečeno življenje hoče ohraniti svoje preroško poslanstvo in svojo mikavnost, mora še naprej biti šola zvestobe za bližnje in oddaljene, mora ohraniti svežino in novost središča, ki je Jezus, privlačnost duhovnosti in moč poslanstva, pokazati mora lepoto hoje za Kristusom in izžarevati upanje in veselje.
Bratsko življenje v skupnosti in duhovno spremljanje
Na poseben način je treba skrbeti za bratsko življenje v skupnosti, in sicer s skupno molitvijo, bogoslužnim branjem Božje besede, evharistijo in spovedjo, bratskim pogovorom in iskreno komunikacijo. Od prenove bratskega življenja v skupnosti je zelo odvisen rezultat pastorale duhovnih poklicev.
Poklicanost je, tako kakor vera, zaklad, ki ga imajo v lončenih posodah in ga je zato treba varovati. Ta skrb je naloga vsakega, ki ga je Kristus poklical, naj mu od blizu sledi z vero, upanjem in ljubeznijo. Poklicanost je dar, ki smo ga prejeli od Gospoda, ki se je ozrl na nas in nas vzljubil ter nas poklical, da hodimo za njim v posvečenem življenju; obenem pa je tudi odgovornost tistega, ki je ta dar prejel.
Nujno je, da posvečeno življenje vlaga v pripravo usposobljenih spremljevalcev za to službo. Težko je namreč ostati zvest, če hodiš sam ali pa ob vodstvu bratov in sester, ki niso sposobni pozornega in potrpežljivega poslušanja ali pa nimajo ustrezne izkušnje posvečenega življenja. Potrebujemo brate in sestre, ki so strokovnjaki v Božjih poteh, da bi lahko storili to, kar je storil Jezus z učencema iz Emavsa: spremljal ju je na poti življenja in v trenutku dezorientiranosti v njiju z besedo in evharistijo ponovno prižgal vero in upanje. Nemalo poklicev se izgubi zaradi pomanjkanja dobrih spremljevalcev.« (Papež Frančišek udeležencem plenarnega zasedanja Kongregacije za ustanove posvečenega življenja in družb apostolskega življenja; Vatikan, 28.1.2017)