Vsi bomo skušani

»Berilo iz Sirahove knjige nas danes spominja, da se mora tisti, ki želi služiti Gospodu, pripraviti na preizkušnjo. Evangeljski odlomek pa pripoveduje, kako Jezus učencem napove svojo smrt, a ga ne razumejo in se ga bojijo vprašati. To je skušnjava, da ne bi izpolnili svojega poslanstva. Skušan je bil navsezadnje tudi Jezus: najprej ga je v puščavi trikrat skušal hudič, kasneje, po tem, ko je napovedal svojo smrt, pa tudi Peter.

Skušnjava posvetnosti vodi v obrekovanje in povzpetništvo
Evangeljski odlomek v nadaljevanju govori o še eni skušnjavi. Učenci po poti razpravljajo, kdo med njimi je največji. Ko jih Jezus vpraša, o čem so se pogovarjali, molčijo. Molčijo, ker se tiste razprave sramujejo. Bili so dobri ljudje, želeli so hoditi za Gospodom in mu služiti. Toda niso vedeli, da pot služenja Gospodu ni tako lahka, da ni kakor prostovoljna priključitev nekemu dobrodelnemu združenju, ne pomeni le delati dobro; ne, je nekaj drugega. In tega so se bali. To je skušnjava posvetnosti, ki je prisotna vse odkar je Cerkev. To se je dogajalo, se dogaja in se bo dogajalo.

Pomislimo na boje v župnijah: 'Jaz hočem biti predsednik tega združenja, se malo povzpeti …' 'Kdo je tukaj največji? Kdo je največji v tej župniji?' 'Ne, jaz sem pomembnejši od tistega in tistega tam, kajti on je storil to …' V tem je veriga grehov. Gre za skušnjavo, ki vodi v obrekovanje drugih in v povzpetništvo. Včasih kakšen duhovnik reče, da želi v neko drugo župnijo, čeprav ga Gospod hoče tam: Ne Gospodova pot, ampak tista pot nečimrnosti in posvetnosti. Posvetnost pride kakor skušnjava. Enako se zgodi tudi med škofi. Nekdo je v neki škofiji, a gleda drugo, ki je pomembnejša, in se začne truditi v tisti smeri, poskuša vplivati tu in tam, pritiska na nekoga, da bi prišel tja … A Gospod je tam.

Sramovati se skušnjave posvetnosti
Želja, da bi bili pomembnejši, nas potisne na pot posvetnosti. O, da bi Gospoda vedno prosili za milost, da bi se sramovali, kadar se znajdemo v takšnih situacijah. Jezus tisto logiko namreč obrne na glavo. Usede se med učence, jih spomni, da če 'kdo hoče biti prvi, naj bo vsem služabnik'; nato vzame otroka in ga postavi v sredo mednje.

Povabim vas, da bi molili za Cerkev in za vse, da bi nas Gospod branil pred ambicijami, pred posvetnostjo občutka, da smo večji od drugih. Naj nam Gospod da milost sramu, tistega svetega sramu, ko se znajdemo v takšni situaciji, v takšni skušnjavi. Sramovati se: 'Jaz sem sposoben misliti tako? Vidim mojega Gospoda na križu in jaz ga želim izrabiti, da bi se povzpel?' In naj nam da milost otroške preprostosti: razumeti, da je prava le pot služenja … In kako si predstavljam še zadnje vprašanje? 'Gospod, vse življenje sem ti služil. Celo življenje sem bil zadnji. In kaj sedaj?' Kako nam odgovori Gospod? 'Reci o samem sebi: Nekoristen služabnik sem.'« (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 21.2.2017)

Jutranja sveta maša: Naj nam Gospod v skušnjavi da milost sramu

Papež o migraciji: sprejeti, zaščititi, pospeševati, integrirati