Tale nejeverni Tomaž je meni precej blizu. Kljub temu, da me Njegova nevidna roka spretno vodi, sem še vedno uporna, nezaupljiva, polna pomislekov in dvomov... Vsako stvar želim sama prignati do konca... in ko mi ne uspe, omagam, se zrušim vase.Vseeno sem ti hvaležna Gospod, da si moj korak usmeril na Mirenski Grad in mi spremenil življenje.

»Tako ali drugače moramo biti vpeti v zdravo skupnost, da premagujemo dvome in rastemo v veri... Bodimo povezani v žive in zdrave skupnosti, ustvarjajmo jih in iz njih živimo!«

Pridiga, ob kateri imam ves teden kaj premišljevat. Hvala, Peter!

Tudi vam, Dolores, hvala!

Ob zgornjem stavku se mi postavlja vprašanje, kakšne naj bi bile naše skupnosti, da jih bomo lahko prepoznali kot žive in zdrave?

Jezus, je sam o sebi rekel: “Vi me kličete ›Učitelj‹ in ›Gospod‹. In prav govorite, saj to sem” (Jn 13,13). Skupnosti učencev, ki jo je sam vzgajal in je že 2000 let vzor vsem krščanskim skupnostim, polaga na srce: »Tudi si ne pravite ›vodnik‹, kajti eden je vaš Vodnik, Mesija” (Mt 23,10). Gotovo bi bila heretična misel, da On ni znal ustvarjati žive in zdrave skupnosti. In vendar, kaj vse najdemo v njej! Peter, ki mu je Jezus takoj na začetku povedal, da ga je izbral za vodilnega in bo nanj kot na skalo sezidal svojo Cerkev, se je ves čas nekaj šopiril in Učitelja poučeval, kaj je prav in kaj ne, kaj se sme zgoditi in kaj ne in na koncu, samo nekaj ur po duhovniškem posvečenju in v trenutkih, ko je njegov Učitelj najhuje trpel in bi upravičeno pričakoval, da mu bo njegova skupnost, še zlasti pa Peter najbližje, ga je trikrat zatajil. Juda, pri ekonom med Jezusovimi učenci, je imel blagajno in evangelisti nam povedo, da je ves čas izmikal, kar se je vanjo stekalo, hkrati pa so ga bila polna usta skrbi za uboge. Na koncu je na dan duhovniškega posvečenja za trideset srebrnikov prodal še svojega Učitelja in ga z izdajalskim poljubom izročil v smrt. Ko se je zavedal, kako daleč je padel, je šel in se obesil. Natanael se je zgražal nad Jezusovimi koneninami. Kako bi moglo iz Nazareti priti kaj dobrega? Janez in Jakob, ne samo da sta sanjala o prvih ministrskih stolčkih v Kristusovem kraljestvu, ampak sta hotela na vse, ki te prve skupnosti niso sprejemali, priklicati kar ogenj z neba, da jih pokonča. Filipu se ni dalo kaj dosti razmišljati in ko se mu je zdelo, da Jezus že preveč dolgovezi, je kar na hitro zaključil: »Pokaži nam Očeta in zadosti nam bo!« Lahko si predstavljamo žalost in bolečino Učitelja... Skozi tri leta vzgoje je samo Janez toliko dozorel, da je zdržal ob Učitelju tudi v trpljenju. Vsi ostali so kapitulirali, zbežali, se skrili in celo zaklenili iz strahu pred Judi. Tomaž se je očitno po vsej tej polomiji čutil še vedno toliko ponosnega, da si ni priznal ne poraza ne strahu in je sklenil, da zaklenjen pa ne bo...

Tudi nekaj let kasneje, ko se je krščanstvo že precej razširilo med pogane, nam Pavel poroča, da se je Petru v obraz uprl, ker se je ta prestrašil Judov in je začel zganjati neko hinavščino... Galačanom, ki se nam tudi že dve tisočletji postavljajo za zgled žive in zdrave krščanske skupnosti, pa Pavel piše: »Če pa se med seboj grizete in obžirate, glejte, da se med seboj ne pokončate« (Gal 5,15).

Ko danes gledam naše skupnosti, bi na prvi pogled lahko rekla, da kar ustrezajo tem vzorcem. Kaj je potem tisto, kar nas dela bolne in nas vodi v smrt? Katera so za vas, ki tole berete, znamenja, po katerih začutite oz. prepoznavate, da je neka skupnost živa in zdrava, druga pa bolna in hirajoča?

Pozdravljeni vsi!

Slavica, tvoje vprašanje je na mestu, tudi sama sem šla po prebiranju tega besedila v premišljevanje, kaj je prava skupnost, v katero nas vabiš, Peter, da naj jih tudi ustvarjamo.

Sama sem imela družino, iz katere sta sedaj 33 in 29 letni hčerki že po naravno poti odšli, mož pa po "umetni" kar 5 let pred njima - se pravi, da je odšel od doma, k drugi "gospe" in komaj sem izborila ločitev, sicer bi moj bivši mož živel malo tu, malo tam, prihajal, kakor bi mu ustrezalo, sajs so tu vendar tudi njegovi otroci, pri obisku odpiral hladilnik, kot nekoč... (kar zebe me!).

Nadalje, sem ob začetnem zagonu ob srečanju s Petrom in njegovim velikim delom s prostovoljci na hitro brez začetnih težav ustanovila skupnost treh, od katerih sem samo še sama med živimi, druga dva sta bila brezdomca. Bila sem prepričana, da, če daš človeku občutek, da je v neki skupnosti, da nekomu pripada.

Obe skupnosti, prva, sicer brez zakramentalnega posvečenja,  "večna" pred Gospodom, druga pa zagotovo tudi. Obe sta minili.

Da grem po korakih:

- kaj nas je povezalo? Iste rane, pa različne reakcije, obramba. To nas poveže za začetek.

- kaj nas ohranja v skupnosti? Rast po ranah, k vstajenju. Po moje je tole manjkalo mojemu zakonu. Nisva bila sposobna rasti iz ran. (na to me navaja mnogo Petrovih napotkov, tudi v tej pridigi, ko pravi, "da bi se v ranah prepoznavali in po njegovi milosti iz njih rasli".

Kaj meniš, Slavica?

Milena, hvala!

Vedno me gane, ko je kdo pripravljen odpreti svoje rane, da se v njih sreča z drugim in tako podari možnost, da so tudi drugemu pot do ozdravljenja. Kar ob tem najprej občutim, je spoštovanje in hvaležnost. Ko sva pred leti skupaj sedeli na sejah Škofijske komisije za karitativno dejavnost, se mi še sanjalo ni, kakšno življenjsko kalvarijo imaš za sabo. Lahko sem samo občudovala tvojo veliko zavzetost za dobro. Danes me nagovarja še bolj, ker lahko odkrivam, da jo zavestno živiš iz svojih ran.

Si predstavljam, da mora grozno bolet, če se ti sesuje zakon. Praviš, da še zdaj občutiš mraz... Srce mora res občutiti pravo »Sibirijo«, kadar se ogenj ljubezni, v katerega si verjela, spreminja v led... Ob tvoji izpovedi sem se spomnila, kaj je duhovnik v poročni pridigi posebej položil na srce mojemu bratu in njegovi ženi: »Če vama lahko predlagam 10 zapovedi za vajin zakon, potem je prva zapoved ljubezen, druga spoštovanje, vseh ostalih osem pa pogovor, pogovor, pogovor... Bodita prepričana, da vama brez Kristusa ne bo uspelo!« Če to velja za zakonsko in družinsko skupnost, velja gotovo tudi za vsako drugo krščansko skupnost. Najrazličnejše polomije, razočaranja, prevare, naši grehi in grehi drugih nas ranijo in zapirajo vase. Celo zaklenemo se, kot učenci po Jezusovi smrti in svoji polomiji... Evangelij in pridiga mi dajeta razumeti, da je ravno to »Tomaževo blodenje«, ki ga poznam pri sebi in pri drugih, naša največja bolezen. Dejstvo, da naše skupnosti sestavljamo sami grešniki, ne more biti upravičen razlog za njihovo hiranje in razpad, če pa Kristus prihaja ravno zaradi grešnikov in pravi, da zdravnika ne potrebujejo zdravi, ampak bolni. Hudo je, ko podležemo skušnjavi, da je ravno ta odnos – zakonski, prijateljski, sestrski, bratski..., ravno ta skupnost, v kateri smo poklicani živeti, tako nemogoč/a, da se vanj/o ne splača ničesar več vlagati. Tako iz ran ne rastemo več, ampak samo še ranimo, običajno prav tam, kjer vemo, da je drugi najbolj ranjen in zato tudi najbolj ranljiv. Enkrat pa spakiramo kufre (če že prej ne shiramo) in gremo po svoje. Navadno temu sledi polomija za polomijo. In največkrat so ravno polomije tiste, ki nas spet vračajo domov – kot izgubljenega sina, kot Tomaža..., če le v nas ostaja vsaj še kanček vere, da nas tu čaka Očetov objem, da nas čaka Vstali Kristus s svojimi poveličanimi ranami, ki so edino resnično upanje, tolažba in zdravilo za ranjeni svet. Brez tega, kar nam je Peter tako jedrnato nanizal na koncu pridige, zagotovo ne bo šlo. Sprejmimo Vstalega, ki prihaja:

- da bi živeli iz odpuščanja in odpuščali,

- da bi živeli povezani v živih občestvih in jih ustvarjali,

- da bi se po ranah prepoznavali in po njegovi milosti iz njih rasli k vstajenju,

- da bi v evharističnem kruhu hranili svojo šibko vero in iz nje živeli.

Ne vem, Milena, če sem sploh kaj povedala? Vsekakor tebi in nam vsem želim veliko moči, miru in tolažbe ob srečevanju s svojimi ranami, ranami drugih in Kristusovimi poveličanimi ranami, da po njih nekoč pridemo do vstajenja.

Mileno sem zelo razumel, kako razume žive skupnosti, tebe Slavica pa ne. Saj, ko si izpostavila vprašanje, si se ozirala po likih pred vstajenjem, ki se z ranami niso pripravljeni srečati. V njih, tako razumem, vidiš opravičilo tudi za današnje skupnosti, ki se ti zdijo vse enako žive. Danes pa odgovarjaš s tem, kar sem napisal kot pojasnilo že pred tvojim vprašanjem.

Rad bi rekel, da so bile po mojem mnenju prve krščanske skupnosti žive zato:

- ker so v njih ljudje verjeli v Vstalega Kristusa in v njem živo čutili odgovor na njihova hrepenenja (Peter ni bil več isti! Ni se vretel le okrog lastne koristi in lastnih strahov, Kristus je bil odgovor nanje v njem in za druge itd. Danes se mi zdi, da vidim včasih duhovnika, ki ne verjame v to, kar pri maši obhaja in škofa, ki je pozabil zakaj je za oltarjem, pa še kaj ...),

- Kristus kot odgovor, je bil motor za njihovo delovanje in oznanjevanje, zato so bili prepričljivi. (S takšnim ali drugačnim položajem v Cerkvi ljudje pogosto končajo svoje navdušenje; tudi posvečeno življenje se zdi nekaterim status, ki opravičuje totalno lenobo.),

- težave so seveda ostajale, vendar so o njih pisali tudi v poslanicah (Apostol Pavel, kot npr. škof! Pa se spomnimo danes škofovskih pisem!),

- zavedali so se svoje grešnosti, a jih to ni pehalo v neko depresivno skrivaštvo, ampak so se med seboj bolj ali manj bratsko opominjali (Danes poznamo predvsem leporečje in pomaziljeno praznino.).

To in še marsikaj so zame znamenja žive skupnosti. Ne gre za popolne skupnosti, ne gre za popolne ljudi, ne gre za elitizem. Gre za realizem in navdušenje nad Kristusom, ki je Vstal in živi. Gre za to, da resno vzamemo Evangelij in ga imamo pred seboj kot načrt, vsak trenutek, kar pa še ne pomeni, da smo po načrtu že vse izpeljali. Ne, daleč od tega!

Peter, mi je žal, da se to, kar napišem, tako slabo razume. Sem premalo jasna? Je pa res, da skoraj nikoli, kadar postavim kakšno vprašanje, ne povem ali pa ne napišem zraven že v naprej tudi svojega mnenja, ker ne želim sugerirati odgovora. Ob tem, kar mene vzpodbuja k razmišljanju, mi je všeč spodbuditi še koga, ker me moti ta zaspanost, ležernost, to, da pustimo, da kar drugi mislijo namesto nas. Če nečesa v sebi ne predelam, če ne postane zares moje v glavi in v srcu, potem se tudi v življenju za to ne bom zares z voljo in sposobnostmi, ki jih imam, trudila. Vsaj tako sebe doživljam...

To, da me je pridiga nagovorila v kompletu, veš; še posebej v točkah, ki si jih na koncu strnil in sem jih v odgovoru Mileni ponovila. Da se me je pa posebej dotaknilo to, kar me že ves čas najbolj boli, se mi zdi pa tudi čist logično – namreč naše skupnosti. Nikakor se mi ne zdijo vse enako žive oz. enako hirajoče! 25 let že živim v redovni skupnosti in že znotraj naše redovne ustanove je od skupnosti do skupnosti čutiti veliko razliko v živosti, kaj šele v primerjavi s kakšnimi drugimi skupnostmi, kjer začutiš, da se življenje diha na polno. Se pa ves čas sprašujem, zakaj je tako in iščem odgovor na to vprašanje. Želim si razumet to stanje, ker se mi zdi, da samo tako lahko najdem tudi pot iz njega, ne sama, ampak skupaj s sosestrami, ki podobno razmišljajo, ki iščejo, ki si želijo živet bolj polno... Tokrat sem odgovor zaslutila v skupnosti apostolov, ki še niso doživeli Kristusovega vstajenja, čeprav se je vstajenje že zgodilo. Tudi prvim pričam vstajenja niso verjeli. Morali so ga doživeti na lastne oči in celo otipati. V njihovem ravnanju ne iščem nobenega opravičila za nas, še manj potuhe za našo lenobo, samo lažje razumem, kaj se nam prazaprav dogaja... Ali jim nismo na moč podobni? Kdo pa lahko trdi, da smo mi vsi po 2000 letih oznanila o vstajenju že osebno srečali vstalega Kristusa? Življenje marsikaterega člana naših skupnosti potrjuje, da ne. Tudi sama se kdaj obnašam tako, kot da zame vstajenja še ni bilo... Ob tem, kar je napisala Milena o moževem odpiranju hladilnika, ko se je vračal in jo še zdaj zmrazi, se mi kar vrtijo filmčki, ki jih lahko redno gledamo v naših vrstah. Kolikokrat sem že in še bom »znorela« v protestu proti takemu obnašanju. Marsikdo živi kot v hotelu, kjer mu je vse sevirano, sam v skupnost ne vlaga nič, pač da svojo penzijo, zahteva pa vse in se čuti poklicanega, da vse prekritizira in vsem soli pamet... Zaradi tovrstne jeze sem pred leti velikokrat čutila občutke krivde, zdaj pa ne več, bolj mi je žal, da premalo ljubim, da bi tudi v tem lahko bila bolj vztrajna in dosledna, obenem pa ne žaljiva... Ker pa verujem, da skupnost kot celoto drži skupaj in jo oživlja moč Vstalega Kristusa in da lahko samo v skupnosti pričakujem razodetje njegovih poveličanih ran, če si bomo najprej priznale svoje rane in se v njih srečevale; doživljam, da je vsako iskanje nadomestkov, ki bi mi dajali občutek živosti zunaj skupnosti, samo beg in metanje peska v oči. Če znotraj skupnosti ne znam biti živa in prebujati življenje, potem tudi zunaj ne bo nič. Če bo pa znotraj, se bo to nujno poznalo tudi zunaj... Ob tem pa ne želim pozabiti na veliko bolečih primerov in situacij, ko se pa res do konca zalomi in se ne da narediti ničesar več in takrat je ločitev ali prekinitev odnosa ali pri nas premestitev oz. ukinitev skupnosti edina modra rešitev.

Vprašanje, ki sem ga postavila, puščam odprto, ker me resnično zanima, kako drugi preverjate, kdaj so odnosi zdravi in živi in kdaj ne. Tvoj odgovor, Peter, že dolgo poznam in sproti soočava in preverjava najine poglede, pa še se nama takole zatika... Milena je tudi dala razumeti, da misli podobno. Oba pa veva, na kakšen močan odpor ali pa tiho nasprotovanje naletiva, ko svoje razumevanje pristnih odnosov soočiva še s kom drugim, zlasti v domačih skupnostih. Največkrat je tako, kot bi govorila kitajščino. Če se že v razumevanju tako razhajamo, kako se šele v uresničevanju tega, kar razumemo. Tu mi je pa spet v vzpodbudo tvoja nova pridiga in Jezusovo potrpljenje v prizadevanju, da bi nam dopovedal, da ni prikazen, ampak je Resničen, Živ in Je med nami.

Je zdaj kaj lažje razumet?

Pozdravljeni!

Zame so odnosi živi in zdravi, ko se vsak z božjo pomočjo trudi drugega sprejemati, ko vztrajamo v dobrem in slabem, si ob padcih odpuščamo in  znova začenjamo. Vse pa je povezano z iskrenim pogovorom.

Živjo!
Pri priznavanju ran se mi zdi pomembno, da vidim, da sem ljubljen kljub vsemu slabemu. Če ne ni ne ran, ne ničesar drugega. Če si tega ne priznam se borim iz napačnih vzgibov iz jeze, iz strahu, iskanje potrditve ... Verjetno je za perfekcionizmom (lahko bi mu rekli napuh) konkreten strah, ki je izgovor za lenobo. Ta strah umori (um), ohromi ... Peter je to povedal v pridigi tega tedna. Ko torej ni ničesar, začnem obsojat, kuhat jezo zaradi vse »krivične« bolečine... Pojavi se kaos, ker itak ni čustev ... To, da sem ljubljen kljub ranam je resnica, ki jo težko sprejmem. Zahteva najprej priznanje in potem vero in življenje iz nje – to pa izhaja iz hrepenenja po življenju in ljubezni. Zahteva napor.

Sprašujem se kako to gre v skupnostih, kjer ni priznavanja? Zdi se mi, da je pretirano priznavanje napak v odnosih v taki skupnosti lahko metanje biserov svinjam ... če tega ne počnemo vsi, hitro pride do obsojanja, ustvarjanja lažne podobe, ki je nespremenljiva ... je vse laž. Ne vem? Kaj se vam zdi? Brez priznavanja ni rasti, ni hrepenenja po doseganju svetosti in ni vere v dosegljivost te.

Hvala vam za vse!

Gospod, prosim, pomagaj , da bomo naredili vse kar moramo, da nam boš lahko odprl razum!
 

Pozdrav, Tilen,

po moje pa je osnovno, da verjamemo, da hočemo živeti v živi skupnosti in zato tako pač ustvarjamo sami, tudi, če so vsi proti. Poglej, v Ljubljani živim v "skupnosti", ki je zaradi skupnih vitalnih bivalnih prostorov, to je kuhinja, kopalnica in sanitarije. Če ne pospravi tisti, ki je na vrsti, pospravim sama, ker me moti in nočem živeti med smrdečimi smetmi. Drugi tega običajno še opazijo ne, če bi bili na to občutljivi, bi pospravili sami.

 Podobno je s "smetmi" v odnosih, ko si trosimo laži in se delamo lepe ali pa sadimo rožice in se prilizujemo. Tudi če drugih ne motijo in teh "smeti" ne odstranjujejo ter nadomeščajo z resnico, motijo mene in sama pač naredim to, kar zmorem. Vsi pa smo ustvarjeni za Resnico in to je pavzaprav moje poslanstvo, tam in tisti trenutek, da ga izvršim. Zastonj se skrivam in čakam kot "Pepelka na princa". "Princ" ali Božji otrok  je tam pred mano, le "poljubiti" ga moram in lahko se spreobrne, če se hoče. Če ne ravnam tako, mu odtegnem priložnost spreobrnjenja, pa še svojo lenobo podpiram.

Slavica, hvala ti za odgovor.

Moja zakonska skupnost je na papirju razpadla pred 12 leti, v resnici pa nikoli ni prav zaživela, če gledam z današnjimi očmi. Bilo je eno samo napadanje in obramba, nobenega podpiranja in sodelovanja. Danes vidim, da bi bilo prav, mnogo prej jo prekiniti in jasno povedati sebi in drugim, da to ni nič ali bolje - je nič.

Iz napak se tudi učimo, sama imam še 45 let možnosti, do 100. leta, da iz te napake živim. :)

Ta forum pa nam vsem daje možnost, da si napake podeljujemo in iz njih hitreje rastemo.

Marta, Tilen, Milena, hvala vam!

Sama menim, da se žive skupnosti gradijo v odnosih, ki temeljijo na ljubezni, živeti v resnici ali pa v resnici, ki je živeta v ljubezni. Vsak dan v konkretnih situacijah in odnosih s sosestrami in oskrbovankami ugotavljam, da je eno, to vedeti, drugo pa, živeti. Kadar doživim, da odnosi rastejo, se čutim potrjeno v prepričanju, da se je vredno truditi za to. Drugič spet odpovem, obupujem, se mi ne da, se mi zdi, da nima nobenega pomena se matrat, ker ne vidim pozitivnih rezultatov... Vem, da cilj niso uspehi, ampak zvestoba resnici in ljubezni, zato tudi neuspehi ne zamorijo želje, da bi v tem kot skupnost rasle. Kadar padam, pa še bolj hvalim Boga za zakrament sprave, za vsakdanje hranjenje s Kristusovim Telesom in za to, da lahko odpuščam, ker mi je bilo odpuščeno.

Zame do sedaj največja polomija v graditvi živega odnosa, ki me je gotovo zaznamovala za vse življenje, je odnos s sosestro, ki sem jo sedem let spremljala v obdobju vzgoje. Srečanje v ranah je sprožilo tako hudo reakcijo, da sta ji sledili dve leti težkih bojev, ki so se končali z izstopom in prekinitvijo odnosa. Zdelo se mi je, da sem za ta odnos zastavila vse svoje moči in sebe samo, pa se je sesul v nič... Rana boli, hkrati pa čutim, da je prostor rasti. Prav ob tem trpljenju sem se sama srečala z mnogimi svojimi ranami. Posebej dragoceno mi je spoznanje, da so rane vstopno mesto za zlo, dokler se z njimi ne srečamo in jih ne odpremo Kristusu. Po moje se je odnos sesul, ker sva se preveč ujeli v rane. Na začetku ni bilo radikalne odločitve za resnico, zato je laž dobivala vedno večjo moč. Strah pred bolečino in naporom na poti osvobajanja in zdravljenja ran je bil večji kot želja po ozdravitvi. Temu se je prilepila še nezdrava navezanost na bližino in tolažbo, ki očitno, dokler se ji vdajamo, pokoplje vsako možnost rasti...

Ob tej bolečini mi postaja malo bolj domače, kaj pomeni umirati, da bi živeli. Česar se še lahko ob tem iz srca veselim, pa je nekaj živih odnosov, ki so se gradili vzporedno s to kalvarijo. Mi poživljajo željo, skupaj napredovati na poti zvestobe ljubezni in resnici.