Jezusovo vstajenje

Hitro sta zapustili grob in s strahom ter velikim veseljem stekli sporočit njegovim učencem. In glej, naproti jima je prišel Jezus in rekel: »Pozdravljeni!« Oni dve sta pristopili, mu objeli noge in se mu poklonili. Tedaj jima je Jezus rekel: »Ne bojta se! Pojdita in sporočita mojim bratom, naj gredo v Galilejo; tam me bodo videli.«

Sporočilo stražarjev

Ko sta bili še na poti, so nekateri iz straže prispeli v mesto in sporočili vélikim duhovnikom vse, kar se je zgodilo. Ti so se zbrali s starešinami in se posvetovali. Vojakom so dali veliko denarja in dejali: »Recite: ›Ponoči so prišli njegovi učenci in so ga ukradli, ko smo spali.‹ In če bi to slišal upravitelj, ga bomo mi pomirili in dosegli, da boste brez skrbi.« In ti so vzeli denar in storili, kakor so jih poučili. Tako se je ta govorica razširila med Judi do današnjega dne. Mt 28,8-15

Ovire za spoznanje in oznanjevanje Vstalega

Jezus je vstal in vedno znova vstaja med nami. Želi stopiti v naša življenja, želi, da bi ga spoznavali kot tisto novost, ki spreminja naše poglede, naša srca in dejanja. Novost, ki nas naredi žive kamne v njegovi zgradbi, ki je Cerkev. Papež večkrat poudarja, da nam želi Kristus vrniti meseno srce, ki bo čuteče, namesto otrdelega kamnitega srca.

Na poti spoznavanja in oznanjevanja vstalega Gospoda je več ovir. Današnji evangelij nam nakazuje dve:

1. 1.       Ženi sta s strahom ter velikim veseljem zapustili grob in stekli sporočit njegovim učencem.
2. 2.       Vojaki so vzeli denar in storili, kakor so jih poučili.
3. 3.       Če temu dodamo še učenca na poti v Emavs, vidimo, kaj je oviralo njuno spoznavanje: »In medtem ko sta se pogovarjala in razpravljala, se jima je približal sam Jezus in hodil z njima (Lk 24,15).«

Čustva so prva možna ovira, da bi stvari spoznali prav. Jezus nanje odgovori vedno z besedami: »Mir vam bodi!« ali pa: »Ne bojte se!« Če hočemo prav spoznati Vstalega, se moramo zavedati lastnih čutenj in doživljanj. Mir duha, mir srca in razuma je potreben za pravo spoznanje. Včasih nas vodi vzhičenost, drugič potrtost. Jezus nam na drugem mestu pravi: »Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, kdor mi pravi: ›Gospod, Gospod,‹ ampak kdor uresničuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih (Mt 7,21).« Velikonočno veselje naj bo torej veselje v božjem miru. To veselje bo trajno in globoko.

Druga ovira, na katero nas opozarja današnji odlomek je osebni interes. Jezus je na to še posebej pozoren pri oznanjevanju. Svojim učencem je rekel: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj (Mt 16,24).« Osebni interesi zameglijo še tako jasna znamenja in resnico potvarjajo. Kako malo je resnice v našem svetu, ker smo se prepustili voditi logiki tega 'kar nam paše' in 'več resnic'. Le če se odpovemo sebi in želimo vedno in povsod videti in oznanjati, kar je resnično in božje, bomo pravi vstajenjski kristjani, žive priče Vstalega.

Lastne predstave in razum pa so lahko tretja ovira. Jezus učencema pravi: »O nespametna in počasna v srcu za verovanje vsega, kar so povedali preroki (Lk 24,25)!« na drugem mestu pa se zahvaljuje Očetu za male in pravi: Tedaj je Jezus spregovoril in rekel: »Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim, razodel pa otročičem (Mt 11,25). Še tako goreče pogovarjanje in razpravljanje je zastonj, če nas ne vodi Gospodov duh, ki je duh malih in preprostih, ponižnih iskalcev božjega kraljestva.

Prosimo Gospoda, da nam pomaga pri očiščevanju naših src vsega, kar nas ovira, da bi ga prepoznavali na poteh življenja. Naj očisti naša čustva, naše želje in razum!