UVOD

Papež Frančišek nas vabi, naj tudi po koncu svetega leta Usmiljenja poglabljamo zaupanje v Božje usmiljenje in o njem s svojim življenjem ter zgledom pričujemo drugim. V letošnjem šmarničnem branju se zato oziramo na življenje svete sestre Favstine Kowalske, glasnice Božjega usmiljenja. Na svoje veliko poslanstvo  se je pripravljala tako, da je že od malih nog gradila prijateljstvo z Jezusom. Z njim se je družila na zelo oseben način. Kot najboljši prijatelj in zaročenec jo je spremljal pri vsakodnevnih opravilih, ji svetoval, jo usmerjal in spodbujal. Na mističen način je v polnosti doživljala njegovo ljubezen in usmiljenje, kar je v njej prebujalo željo, da bi mu postajala vedno bolj podobna, vedno bolj sveta.

Zgodba o sveti sestri Favstini Kowalski je torej zgodba o prijateljstvu z Jezusom. Prisluhnimo ji z odprtim srcem. Naj zgled te velike svetnice pomaga utrditi naše prijateljstvo z Bogom.

1. DAN

Zgodba o sveti sestri Favstini in njenem velikem prijateljstvu z Jezusom se je začela pred več kot sto leti na Poljskem, v vasici z imenom Glogowiec. V tistem času sestra Favstina še ni bila sestra - redovnica, pa tudi Favstine ne. Ime ji je bilo Helena. Bila je preprosta deklica, ki je z bratci in sestricami odraščala v revni kmečki družini. Dom je bil kraj njenih prvih srečanj z Jezusom.

Oče Stanislaw in mama Marianna sta svojih osem otrok preživljala s trdim delom. Zemlja je bila slabo rodovitna. Na njej so pridelovali rž in krompir. Imeli so tudi nekaj krav in drugih živali. Poleg dela na kmetiji je oče Stanislaw opravljal tesarsko obrt. Do otrok je bil strog, nepopustljiv in zahteven. Učil jih je delati, pa tudi moliti. Dan je pričenjal z glasnim prepevanjem hvalnic, zaključeval pa kleče z molitvijo Očenaša. Njegova pobožnost  je bila za malo Heleno prvi zgled povezanosti z Bogom. Mama Marianna je bila do otrok nežnejša. Heleni je bila zgled delavnosti in vztrajnosti.

Otroci so že od malih nog pomagali pri delu na polju in živini. Helena je bila med vsemi najbolj poslušna in ubogljiva. Pridno je izpolnila vse, kar sta ji naročila starša. Prevzemala je skrb za mlajše otroke, vodila krave na pašo, pomagala pri kuhanju in delu na polju. Starša sta jo velikokrat postavljala za zgled ostalim otrokom. To je pri njih vzbujalo zavist in jezo. Kadar staršev ni bilo blizu, so ji pogosto nagajali in jo celo tepli.

S sedmimi leti je pričela obiskovati šolo. Nove sošolke so se zgražale nad njeno siromašno obleko in niso hotele sedeti z njo v isti klopi. To jo je zelo prizadelo. Tolažila jo je naklonjenost  učitelja, ki je v njej kmalu prepoznal pridno in nadarjeno učenko. Po manj kot treh letih pa se je njeno šolanje zaključilo, saj se je vodstvo odločilo dati prednost mlajšim otrokom. Helena je odslej brala le še na paši. Najraje je prebirala zgodbe o svetnikih in jih nato pripovedovala drugim otrokom.

Pri devetih letih je prejela prvo sveto obhajilo. To je bilo zanjo nadvse pomembno doživetje, ki jo je napolnilo z velikim veseljem. V svoji duši je živo čutila Boga. Po sveti maši se je sama odpravila proti domu. Nekdo jo je na poti ustavil in vprašal, čemu hodi sama in ne v spremstvu  drugih deklet. Helena mu je odgovorila: »Saj nisem sama, Gospod  Jezus hodi z menoj.« Od takrat je še raje hodila k sveti maši. Vsak dan bi želela v cerkev, pa ji doma niso vedno pustili, ker so jo potrebovali za delo. V nedeljo je zaradi tega vstajala že zelo zgodaj. Odgnala je krave na pašo in opravila vse nujno, še preden so se drugi zbudili. Ni želela, da bi ji nujni opravki preprečili obisk svete maše. A kljub temu je večkrat ostala doma. S sestrami si je namreč delila edino spodobno obleko, ki so jo izmenično nosile za k sveti maši. Kadar ni mogla v cerkev, se je umaknila  v kak skriti kotiček doma, odprla molitvenik in prebrala vse dele svete maše. Tudi sicer je rada molila. Skrbela je za oltarček v dnevni sobi, na katerem so bili križ in kipca Jezusa ter Marije.

Družinska molitev, prebiranje Svetega pisma, zgodbe o življenju svetnikov in prva duhovna doživetja so malo Heleno napolnjevala z veseljem in hrepenenjem. Nekoč se je na poti iz cerkve pogovarjala s svojo prijateljico. Zaupala ji je: »V svojem srcu nosim veliko veselje, ker imam v duši Boga.«

*

Poznaš ta občutek? Se morda na tihem prebuja tudi v tebi, kadar doma skupaj molite, prebirate zgodbe iz Svetega pisma in greste k sveti maši? To so tvoja prva srečanja z Jezusom. Veseli se jih!

Naloga:

Zmoli molitev »O, Jezus, blagoslovi me« in se zahvali za družino, ki je kraj tvojih prvih srečanj z Jezusom.