Helena je imela Jezusa rada. V sebi je čutila veliko željo, da bi sledila njegovemu klicu in vstopila v samostan. Rada pa je imela tudi svoje starše, ki so temu odločno nasprotovali. Razpeta med svojimi željami in pričakovanji drugih, je postajala malodušna, nemirna in prazna. Med plesom je zagledala Jezusa, ljubosumnega zaročenca, ki ji je očital, da mu ni zvesta. Spoznala je, da ga mora postaviti na prvo mesto. Vse druge skrbi so takoj izgubile težo.

Stekla je v najbližjo cerkev in padla na kolena pred Najsvetejše. Solznih oči je je Gospoda spraševala, kaj naj stori in kako naj izpolni Njegovo voljo. Zaslišala je besede: »Takoj se odpelji v Varšavo, tam boš vstopila v samostan.«

Helena je pohitela iz cerkve, da bi se lahko čim prej pripravila na odhod. Pobrala je svoje stvari in jih odnesla k stricu, ki je živel tam blizu. Vsa tresoča mu je povedala, da odhaja. »Za Božjo voljo, kaj pa počneš? Saj veš, kako boš s tem užalostila očeta in mater. Jokala bosta,« jo je skušal ustaviti. »Za zdaj jima ničesar ne pravite,« je bila odločna Helena. Strica je prosila, naj njene obleke razdeli med sorodnike. S seboj je vzela le tisto, kar je imela na sebi. Skupaj sta odšla na železniško postajo in se poslovila.

Helena je stopila na vlak, ki jo je odpeljal v Varšavo. Še nikoli ni bila v tako velikem mestu. Ni vedela, kaj jo čaka, kam naj gre, na koga naj se obrne. Večerilo se je, a tudi tega ni vedela, kje bo nocoj prenočila. V strahu in negotovosti je začela jokati. A jokala je tudi od sreče. Ganjena je premišljevala o tem, kako rad jo ima Jezus. Čeprav se je ves ta čas izmikala Njegovemu klicu, se On ni umaknil. Tudi zdaj je ne pušča same. Prepričana je bila, da sedi z njo na vlaku. Ko bo prispela v mesto, ji bo že nekako pomagal, da se bo znašla.

In res ji je. Na mestnem kolodvoru je sredi množice ljudi, ki so hiteli vsak v svojo smer, zaslišala besede, naj se odpelje iz mesta v neko vas, kjer bo našla varno prenočišče. Tako je tudi storila in našla vse tako, kakor ji je povedal Jezus.

Naslednji dan se je v zgodnjih jutranjih urah vrnila v Varšavo. Stopila je v prvo cerkev in prosila Jezusa, naj ji pove, kako naprej. Jutranje maše so se vrstile ena za drugo, duhovniki pa so se izmenjavali pri oltarju. Naenkrat je v sebi zaslišala: »Pojdi k temu duhovniku in mu vse povej. Povedal ti bo, kaj moraš storiti.« Takoj po sveti maši je Helena stopila v zakristijo in začela duhovniku pripovedovati svojo zgodbo. Seveda je bil nemalo začuden. Pred njim je stalo zmedeno dekle s culo na rami in ga spraševalo, kaj naj stori, da bo izpolnila Božjo voljo. Še sanjalo se mu ni, kaj naj ji reče. V tistem trenutku pa se je spomnil gospoda, ki ga je pred kratkim prosil, naj mu pomaga najti kakšno zaupanja vredno dekle, ki bi pomagala njegovi visoko noseči ženi pri gospodinjstvu. Heleni je predlagal, naj do odhoda v samostan sprejme to delo. Spodbudil jo je, naj zaupa, da bo Bog vse uredil.

Helena je takoj poiskala družino. Predstavila se jim je in jim povedala, da jo pošilja župnik. Prisrčno so jo sprejeli. Zahvalila se je Jezusu, svojemu zvestemu spremljevalcu, ki je poskrbel, da je brez denarja in poznanstev sredi milijonskega mesta v tako zelo kratkem času našla dobre ljudi in streho nad glavo.

*

Jezus spremlja in skrbi tudi zate. Pomagal ti bo najti pot in način, da boš lahko izpolnil Božjo voljo.

Naloga: V družini se pogovorite, kdaj ste v življenju občutili Jezusovo bližino in doživeli Njegovo pomoč. Zmolite »Tebe ljubim, Stvarnik moj«.