V soboto, 1. avgusta 1925, na predvečer praznika Marije kraljice angelov, je Helena končno prestopila prag samostana. Pot do sem ni bila lahka, a z Jezusovo pomočjo se je uresničilo hrepenenje, ki ga je v srcu gojila že od otroštva. »Bila sem neizmerno srečna. Zdelo se mi je, da sem stopila v rajsko življenje. Iz srca mi je kipela ena sama zahvalna molitev,« je zapisala v Dnevnik.

Helena je svojo redovniško pot začela kot postulantka. Začetno obdobje je bilo namenjeno spoznavanju duhovnosti, navad in pravil kongregacije. Dobila je temno obleko z naglavnim pokrivalom. To še ni bil redovniški habit. Sobo si je delila z več sestrami, predstojnice  pa so ji dodelile mesto kuharske pomočnice.

Helena je hitro spoznala, da življenje v samostanu  vendarle ni tako rajsko. Prišla je z željo, da bi lahko poglabljala svoje prijateljstvo z Jezusom, zdaj pa je svoje dneve od jutra do večera preživljala v kuhinji. Med delom je večkrat prosila, če lahko vsaj za hip obišče kapelo, a ji tega niso dovolili in ji celo očitali, da je lena.

Prvi občutki sreče so tako kmalu splahneli. Preplavili so jo dvomi. Že po treh tednih je v sebi trdno sklenila, da bo izstopila. Polna stisk in nezadovoljstva si je neki večer obljubila, da bo takoj drugo jutro stopila do prednice, da ji sporoči odločitev. A to je ni pomirilo. Vsa razbolena je zato pričela moliti, da bi ji Bog dal spoznati svojo voljo. Čez nekaj trenutkov se je njena celica razsvetlila. Pred seboj je zagledala Jezusa. Njegov obraz je bil hudo ranjen. Jokal je. Vsa pretresena  ga je vprašala: »Jezus, kdo ti je prizadejal takšno bolečino?« Jezus ji je odgovoril: »Ti mi boš prizadela takšno bolečino, če boš stopila iz tega reda. Semkaj sem te poklical, ne kam drugam, in zate sem pripravil mnoge milosti.«

Helena  je Jezusa prosila  za odpuščanje.  Takoj je spremenila  svojo odločitev. Od takrat dalje ni več dvomila. Vztrajala je v kongregaciji, čeprav ni bilo lahko. Počasi se je učila povezovati molitev in delo. Spoznala je, da ji ni treba vedno hoditi v kapelo, da bi bila blizu Jezusu.

Tudi kuhinja je postala prostor njunega druženja. V vsakem, na videz še tako nepomembnem  delu, je prepoznala priložnost za učenje ljubezni, odpovedi in darovanja. Čez nekaj let je v Dnevnik  zapisala: »O dnevi dela in sivine, sploh mi niste tako enolični, ker mi vsak trenutek prinaša nove milosti in nove možnosti delati dobro.«

Čas Heleninega postulata  je trajal osem mesecev in se je končal  s preobleko. Med posebnim obredom je Helena prejela redovniški habit, škof pa ji je podelil tudi novo ime: »Odslej se ne boš več imenovala s posvetnim imenom, ampak Marija Favstina Najsvetejšega zakramenta.« Helena je tako postala sestra Favstina.

*

Včasih se življenje ne odvija tako, kot smo si predstavljali ali želeli. Podobno kot Helena bi takrat najraje obupovali ali pa izsiljevali, da bi bilo po naše. Jezusovi načrti pa pogosto presegajo naše predstave. Mi- losti, ki jih pripravlja za nas, so mnogo večje od odpovedi, ki jo čutimo, kadar se odpovedujemo lastnim predstavam.

Naloga:

V družini se pogovorite  o skrivnostih  veselega dela  rožnega  venca. Premišljujte, kako se je morala Marija odpovedovati  svojim predstavam  in kako velikih milosti je bila deležna, ker je sledila Božji volji. S prošnjo, da bi se zmogli odpovedovati zgrešenim predstavam, zmolite desetko rožnega venca s skrivnostjo »ki si ga Devica rodila«.