Za sestro Favstino življenje v samostanu ni bilo lahko. A bila je srečna, saj je ob sebi čutila Jezusa. Z otroško zaupljivostjo je iskala njegovo bližino. Bližje, kot mu je prihajala, bolj se je čudila njegovi neskončni ljubezni. Ob tem pa se je vedno jasneje zavedala tudi svoje grešnosti. Ustrašila se je. Začutila je, da ni vredna biti Njegova prijateljica. Otroško zaupljivost so zamenjali dvomi.

Sestra Favstina ni razumela, kaj se ji dogaja. Zaman se je trudila pregnati temne občutke. Z molitvijo, postom in duhovnimi vajami je skušala premagati dvome. A nič ni pomagalo. Zdelo se ji je, da se je Jezus umaknil, ker ga je s svojim nezaupanjem preveč prizadela. Bala se je, da ji ne bo več odpustil in da je njunega prijateljstva konec. Tema pa je tako postajala vedno večja. Začela se je leto in pol trajajoča noč duha.

Sestra Favstina ni vedela, da je to preizkušnja, ki jo Bog dopušča svojim izvoljenim dušam, da bi jih s tem prečistil. Ni vedela, da so podobno izkušnjo teme pred njo doživljali mnogi svetniki. Mislila je, da je za to trpljenje kriva sama. Obtoževala se je in se tako še bolj zapirala vase. Takole je opisala dogajanje v svoji duši: »Iz srca ni vzklilo niti najmanjše občutje ljubezni do Njega. Ko sem se z voljo trudila vztrajati v Bogu, me je prevzela velika stiska in zdelo se mi je, da s tem izzivam še večjo Božjo jezo … Začela sem trpeti lakoto in hrepenenje po Bogu, a sem videla vso svojo nemoč … Neprestano mi je bil pred očmi prepad moje bede.«

Sestra Favstina je skupaj z Jobom ponavljala: »Tudi če bi me ubil, bom zaupala Vate.« V molitvi je moledovala za Božje usmiljenje, a zdelo se ji je, da ne prejme nobene tolažbe. Ni trpela le duhovno, ampak tudi fizično. Popolnoma je oslabela. Obraz je bil smrtno bled, oči podplute s krvjo. Preživljala je peklenske muke in želela si je umreti. A tudi tedaj ni izgu- bila upanja. V najhujših urah je goreče ponavljala: »Jezus, Vate zaupam, čeprav se zdi, da ni nobenega upanja več … Stori z menoj, kar hočeš.«

V tej ognjeni preizkušnji je bila njena zadnja bilka rešitve poslušnost spovedniku, ki ji je zapovedal, da mora še naprej redno prejemati sveto obhajilo, čeprav se ne čuti vredna. Potolažiti jo je skušala tudi njena predstojnica, mati Jožefa Brzozo, ki je slutila, da jo Bog prečiščuje za svoje načrte. »Ostanite zvesti Bogu, ker je to znamenje, da vas želi imeti visoko v nebesih,« jo je spodbujala. Čeprav sestra Favstina njenih besed ni razumela, se jih je oklenila. Še naprej je vztrajala v molitvi, redno je hodila k spovedi in sveti maši, čeprav je imela občutek, da po zakramentih ne prejema nobenih milosti. V vsem tem času ni imela duhovnih videnj, v sebi ni slišala Jezusovih odgovorov in ni čutila Njegove bližine. Sama tišina in tema. »Jezus, kje si?« je odmevalo v njeni duši.

                                                                                                    *
Včasih si nečesa tako zelo želimo, da nam to povzroča celo bolečino. Takrat smo na preizkušnji. Zaradi strahu pred bolečino lahko svojo globoko željo pohodimo in se preprosto prepričamo, da nismo vredni, ali da se ne izplača hrepeneti. Lahko pa še naprej vztrajamo v iskanju in zaupamo, da se iz bolečine lahko rodi nekaj lepega.

Naloga:
V družini se pogovorite, kdaj ste se v življenju srečali s tako bolečino. Kdo vam je takrat pomagal in kako ste vzdržali? Zmolite »Zdravo Marijo« za vse, ki v tem trenutku trpijo in obupujejo.