V prvem letu noviciata je sestra Favstina začela doživljati tako imenovano »noč duha«. Zdelo se ji je, da ni vredna Jezusove bližine. Prepričana je bila, da je s svojimi grehi priklicala nase Njegovo jezo in da se je od nje zavedno umaknil. Njeno dušo je napolnila tema. Trpela je ne le duhovno, ampak tudi telesno. V svoj Dnevnik je zapisala, da so bile njene muke na las podobne tistim, ki jih duše doživljajo v peklu. Čutila se je popolnoma zavrženo od Boga. Ostalo ji je le upanje v Njegovo neskončno usmiljenje.
Po letu in pol duhovne teme pa je v njeni duši spet posijalo sonce. To se je zgodilo jeseni leta 1928. Med molitvijo je Jezus prežel vso njeno dušo in ji spregovoril: »Ti si moje veselje, ti si radost mojega Srca.« Od tega trenutka je imela občutek, da je od njene duše odpadlo vse, kar je zemeljsko in človeško. Počutila se je potopljena v Božjo bližino.
Na poti duhovne rasti se je za sestro Favstino začelo novo obdobje, ki ga je v Dnevniku opisala kot obdobje ljubezenskega počitka v Bogu. Spet se je z vsem srcem veselila prijateljstva z Jezusom. Želela se mu je kar najbolj približati. Spoznala je, da je v času teme ni pustil samo. Zaradi dvomov in greha pa ga ni zmogla videti. Njegova luč jo je zaslepila in mislila je, da je sama. Po dolgem času pa je spet počivala na njegovem Srcu.
Jezus se je v tem obdobju Favstini večkrat prikazoval kot zaročenec, ki izpoveduje ljubezen svoji izbranki. Nekoč se je srečal z njo na obali nekega jezera. Med sprehodom je občudovala lepoto narave, nenadoma pa je ob sebi zagledala Jezusa. Ljubeznivo ji je dejal: »Vse to sem ustvaril zate, moja nevesta, in vedi, da vse lepote niso nič v primerjavi s tistim, kar sem ti pripravil v večnosti.« Te besede so jo napolnile z veliko radostjo.
Jezus ji je tudi ob drugih priložnostih izkazoval svojo naklonjenost. Nekoč ji je v posebnem videnju razodel, da jo kliče k svetosti. V videnju je pred samostansko kapelo zagledala veliko množico ljudi. Vsi so čakali nekoga, ki bi moral zavzeti prostor na oltarju. Nenadoma je zaslišala, naj ona zavzame ta prostor. Hotela se je prebiti mimo ljudi, ti pa so vanjo pričeli metati kamenje in blato. Prestopila je prag kapele in v njej zagledala svoje predstojnike, sestre, gojenke in celo starše. Vsi so jezno gledali vanjo. Pričeli so jo tepsti in brcati. Glas pa jo je še vedno vabil, naj pride naprej k oltarju. Končno ji je uspelo, da se je povzpela na predvideni prostor. V tistem trenutku so isti ljudje, ki so jo prej tepli in brcali, pričeli dvigati roke in jo prositi milosti. Glas pa ji je spregovoril:
»Delaj, kar hočeš. Podeljuj milosti, kakor hočeš, komur hočeš in kadar hočeš.«
Jezus je sestro Favstino pripravljal na poslanstvo glasnice Božjega usmiljenja. Dopustil je »noč duha« v njeni duši, da je podoživela praznino, ki jo prinaša življenje brez Boga in ljubezni. Dal pa ji je okušati tudi vso lepoto Božjega usmiljenja, da bi lahko o tem pričala svetu.
*
Jezus nas uči, da se pravo in globoko veselje pogosto rojeva iz bolečine. Danes nam svet ponuja tisoč načinov, da bi se bolečini izognili. Ne daj se zapeljati. Kadar boli, se nasloni na Jezusovo srce in pusti, da te On potolaži.
Naloga:
V družini skušajte najti primere, ki kažejo na to, da se veselje rojeva iz bolečine. Pomislite na rojstvo otroka; na padce, ki so potrebni, da se otrok nauči hoditi ali voziti s kolesom; na trud, ki ga od nas zahteva vzpon na goro; na veselje, ki ga prinese s trudom opravljeno delo ... Najdite primere iz svojega življenja in se z molitvijo »Očenaš« zanje zahvalite Bogu.