Pot s svetniki in grešniki
»V berilu iz Apostolskih del apostol Pavel pripoveduje zgodovino odrešenja vse do Jezusa. Bog se je v zgodovini dal spoznati. Njegovo odrešenje ima pomembno in dolgo zgodovino. Ko sveti Pavel govori o Jezusu, začne daleč nazaj v zgodovini, pri izhodu izraelskega ljudstva iz Egipta. Božje zveličanje je na poti proti polnosti časov, to je pot s svetniki in grešniki. Gospod vodi svoje ljudstvo v dobrih in slabih trenutkih, v svobodi in suženjstvu. Vodi ga proti polnosti, v srečanje z Gospodom. Na koncu je torej Jezus. A stvar se tukaj ne konča. Jezus nam je namreč zapustil Duha. Ravno Sveti Duh nas bo spominjal, nam pomagal razumeti Jezusovo sporočilo. Začne se druga pot. Tako gre Cerkev naprej, z mnogimi svetniki in mnogimi grešniki, med milostjo in grehom, Cerkev gre naprej.
Danes je suženjstvo smrtni greh
Ta pot je namenjena našemu razumevanju, poglobitvi Jezusa kot osebe, poglobitvi vere in tudi razumevanju morale, zapovedi. Nekaj, kar se je včasih zdelo normalno, kar ni bilo greh, je danes smrtni greh. Pomislimo na suženjstvo. Ko smo hodili v šolo, so nam pripovedovali, kaj so delali s sužnji, pripeljali so jih na en kraj, jih prodali na nek drugi kraj, v Latinski Ameriki so jih prodajali, so jih kupovali … To je smrtni greh. Danes tako pojmujemo. Takrat pa so rekli, da ni. Celo govorilo se je, da se to mora delati, kajti ti ljudje nimajo duše. A moramo iti še korak naprej, da bi bolje razumeli vero in moralo. Danes je namreč še več sužnjev! A vsaj vemo, da je to smrtni greh. Enako velja za smrtno obsodbo, ki je prav tako enkrat bila nekaj normalnega, danes pa vemo, da je nedopustna.
Vedno na poti
Enako velja za verske vojne. In sredi te razjasnitve vere, razjasnitve morale, so svetniki, ki jih vsi poznamo, in potem so tudi skriti svetniki. Cerkev je polna skritih svetnikov. Ta svetost nas vodi naprej proti drugi polnosti časov, ko bo Gospod na koncu prišel, da bi bil vse v vseh. Tako se je namreč Gospod Bog želel dati spoznati svojemu ljudstvu – na poti. Božje ljudstvo je na poti. Vedno. Ko se Božje ljudstvo ustavi, postane ujeto v hlevu kakor osel. Ne razume, ne gre naprej, ne poglablja vere, ljubezni, ne očiščuje duše.
Obstaja pa še ena polnost časov, tretja – naša. Vsak med nami bo prispel do polnosti svojega časa. Življenje se bo končalo in moral se bo srečati z Gospodom. To je naš čas, oseben, ki ga mi živimo na drugi poti, drugi polnosti časa Božjega ljudstva. Vsak med nami je na poti. Tudi apostoli so morali najprej razumeti, da je Bog izbral in vedno ljubil svoje ljudstvo na poti.
Veliko delo Božjega usmiljenja
Jezus je poslal Svetega Duha, da bi se mi lahko podali na pot. Ravno Duh je tisti, ki nas spodbuja pri hoji. To je veliko delo Božjega usmiljenja. Vsak med nami je na poti proti polnosti osebnega časa. Vprašati se moramo, ali verjamemo, da je Božja obljuba bila narejena na poti in da je Cerkev še vedno na poti. Tudi ko sem pri spovedi se poleg svojih grehov vprašam, ali razumem, da je korak, ki ga delam, korak na poti proti polnosti časov. Prositi Boga za odpuščanje namreč ni neka avtomatična stvar. Pomeni razumeti, da sem na poti, sredi ljudstva, ki je na poti. In se bom nekega dne – morda danes, jutri ali pa čez trideset let – znašel iz obličja v obličje z Gospodom, ki nas nikoli ne pušča samih, ampak nas spremlja na poti. Pomislite na to. Ko grem k spovedi, razmišljam o teh stvareh? Da sem na poti? Da je to en korak proti srečanju z Gospodom, proti moji polnosti časov? To je veliko delo Božjega usmiljenja.« (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 11.5.2017)
Papež med jutranjo homilijo: Na poti proti osebni polnosti časov