Jezus je sestri Favstini naročil, naj posreduje ljudem tri orodja, ki jim bodo v pomoč pri poglabljanju zaupanja v Božje usmiljenje: podobo usmiljenega Jezusa, rožni venec usmiljenja in obhajanje nedelje Božjega usmiljenja. Prijateljstvo z Jezusom tako ni bilo več le zanjo. Po njem naj bi Njegova ljubezen dosegla ves svet.
Sestra Favstina se je ustrašila te odgovorne naloge. Zdelo se ji je, da naročilo presega njene sposobnosti. Bila je vznemirjena. Iz ljubezni do Jezusa bi rada izpolnila to naročilo, a ni vedela kako. Najprej se je po pomoč obrnila na svojega spovednika. Povedala mu je, da ji Jezus naroča, naj ga upodobi kot Usmiljenje. Ta ni znal presoditi, ali je to, kar mu pripoveduje resnica ali plod njene domišljije. Da bi bilo najmanj škode, ji je dejal, da se Jezusova prošnja nanaša na njeno dušo. V svoji duši naj ga upodobi, drugim pa naj raje o tem nič ne razlaga, ji je predlagal. Sestra Favstina je bila s tem odgovorom zadovoljna. A takoj, ko je stopila iz spovednice, je v svoji duši zaslišala te besede: »Moja podoba je že v tvoji duši. Hočem, da jo naslikaš s čopičem. Slovesno naj bo blagoslovljena na prvo nedeljo po veliki noči; ta nedelja naj bo praznik usmiljenja.« Sestra Favstina se je nato obrnila na svojo prednico. A tudi ona ji ni verjela. Da bi se je rešila, ji je dejala: »Na, vzemi barve in platno, pa ga naslikaj.« A sestra Favstina tega daru ni imela. Tako je pričela tavati od spovednika k predstojnicam in od predstojnic k spovedniku, razumevan- ja pa ni našla. Jezusa je prosila, naj svoje naročilo potrdi z znamenjem, ki bo prepričalo tudi druge. Odgovoril ji je: »Predstojnikom se bom dal spoznati po milostih, ki jih bom delil po tej podobi.« A tega, kako naj doseže, da bo podoba naslikana, ni izvedela.
Pomoč je iskala tudi pri drugih redovnicah. Obrnila se je na sestro Damjano, ki je imela dar slikanja in jo prosila, naj po njenem opisu naslika podobo. Ta ji je odgovorila, da ne zna slikati obrazov. Prinesla ji je svojo zbirko podobic in ji predlagala, naj si kakšno izbere. Sestra Favstina se ji je zahvalila za predlog, a ga ni sprejela. Po tistem se je spet obrnila na prednico. Ta je začela dvomiti o njenem duševnem zdravju. Bala se je, da gre za nekakšno obliko histerije. Sestro Favstino je pričela opozarjati, da je vse to morda le utvara njenega uma.
Vsa izčrpana od negotovosti je zato neki večer padla na kolena in Jezusa vprašala: »Si ti moj Bog ali privid? Moji predstojniki pravijo, da obstajajo različne prevare in prividi. Če si ti moj Gospod, te prosim, blagoslovi me.« Takrat je Jezus nad njo napravil veliko znamenje križa. Favstina ga je prosila za odpuščanje, ker je podvomila, On pa ji je dejal, da ga s tem ni užalila in da mu je všeč njeno zaupanje. Te besede so jo potolažile. Spoznala je, da mora biti potrpežljiva. Jezus je tudi tokrat ne pušča same. Nanj se mora nasloniti, ne na svoje sposobnosti. Sama sebe je imela za slabo orodje, a verjela je, da je pri Bogu vse mogoče.

                                                                                                        *
Včasih se ti morda zdi, da veš, kaj bi moral storiti, a tega kljub najboljši volji ne moreš uresničiti. Razočaran si sam nad seboj. A v trenutku, ko ne moreš več računati nase, se v tvojem življenju odpre prostor za Jezusa. Nasloni se Nanj.

Naloga:
V družini se pogovorite, kako vam prijateljstvo z Jezusom pomaga, ka­ dar se soočate z razočaranji in neuspehi. Zmolite desetko rožnega venca s skrivnostjo »ki je za nas težki križ nesel«.