Sestra Favstina je še naprej iskala načine, da bi lahko uresničila, kar ji je Jezus naročil. A kako naj naslika njegovo podobo in doseže, da bo Cerkev sprejela nove oblike pobožnosti? Skušala se je obrniti na spovednika in svoje predstojnice, a ji nihče ni verjel. Nasprotno. Začeli so se spraševati, ali se ji morda ni zmešalo. Tudi tokrat je vir svoje tolažbe našla v Jezusu. Zagotovil ji je, da je ne bo pustil same. Umirilo jo je spoznanje, da je ona samo orodje v rokah Vsemogočnega. »Slabše, kot je orodje, bolj se izkaže veličina Gospoda,« je zapisala v Dnevnik.
Sama sebe je imela za zelo slabo orodje. Tudi sestre, med katerimi se je pričelo šušljati o njenih mističnih doživetjih, so jo na to večkrat spominjale. »Izbij si iz glave, sestra, da bi se Gospod Jezus tako za- upno družil s teboj, tako revno in tako nepopolno. Gospod Jezus se druži le s svetimi osebami. Zapomni si to,« je nekoč nad njo zgrmela ena od starejših sester. Sestra Favstina ji je mirno odgovorila. »Popolnoma prav imate. Res sem uboga, vendar kljub temu zaupam v Božje usmiljenje.«
Vedno globlje je razumela, da se mora vsa izročiti Bogu, da bo lahko z njo delal, kar mu bo všeč. Nekoč jo je med molitvijo objela Božja navzočnost. Imela je videnje Jezusa na Oljski gori. Skupaj z njim je podoživela najhujše trenutke trpljenja. Naenkrat jo je spreletelo spoznanje: »Moje ime mora biti žrtev.« Videnje se je končalo, njej pa je tekel mrzel pot s čela. V molitvi je nato z vsem srcem privolila v to žrtev: »Delaj z menoj, kar hočeš, izročam se Tvoji volji. Od danes je Tvoja volja moja jed. S pomočjo Tvoje milosti bom zvesta Tvojim željam. Delaj z menoj, kar hočeš. Milo te prosim, Gospod, bodi z menoj vsak trenutek mojega življenja.«
V trenutku privolitve jo je preplavila Božja navzočnost. Doživela je čudovito zedinjenje z Bogom. Vsa potopljena Vanj je čutila, da jo zelo ljubi in da ga z vso močjo svoje duše zmore tudi ona ljubiti. Zazdelo se ji je, da bo od ljubezni umrla. V svojem srcu je zaslišala besede: »Ti si radost mojega Srca. Od danes bo tudi najmanjše tvoje dejanje našlo naklonjenost v mojih očeh.«
Favstinino dušo je napolnila sreča. V sebi je čutila nenavaden pogum in moč. Čudila se je, kako so vsi strahovi v trenutku izginili. V svoj Dnevnik je zapisala: »Zdaj vidim, da človek sam od sebe ne zmore veliko, z Bogom pa zmore vse ... Razprostrla so se mi krila za polet in začela sem se vzpenjati naravnost v sončno svetlobo in ne bom odnehala, dokler se ne spočijem v Njem, v katerem je na veke utonila moja duša.«

                                                                                     *
Prijateljstvo z Jezusom nas čudovito spreminja. Prepusti se mu, naj po svoji volji oblikuje in vodi tvoje življenje.

Naloga:
Z rokami pregneti košček gline ali plastelina in oblikuj nekaj lepega. V molitvi »Očenaš« prosi Boga, da bi se zmogel prepustiti Njegovim rokam in mu dovoliti, da te po svoji volji oblikuje in spreminja.