V Vilni je Jezus izpolnil dolgoletno željo sestre Favstine. Priskrbel ji je duhovnega voditelja, ki je vzel zares njena videnja. To je bil oče Sopoćko. Preden je začel presojati resničnost njenih prikazovanj, se je želel prepričati o njeni osebni svetosti. Izredna ponižnost in predanost Bogu ga je prepričala, da ji je prisluhnil z odprtim srcem.
Oče Sopoćko je bil redni spovednik redovnic v Vilni. Ob tednu na- menjenem spovedovanju je obiskal samostan in spovedal vse sestre. Te so postale pozorne na njegov odnos do sestre Favstine. Šlo jim je v nos, da so njene spovedi nenavadno dolge in da prihaja iz spovednice z neko posebno blaženostjo na obrazu. Spovednik je to hitro opazil in da ne bi več vzbujala jeze in radovednosti sester, je Favstini predlagal, da prične svoja duhovna doživetja zapisovati. Njeno duhovno življenje je bilo namreč tako bogato, da mu ga je težko opisala v kratkem času, namenjenem spovedi. Predlagal je, da mu občasno posodi zapiske, ki se jim bo lahko v miru posvetil, ne da bi pri tem povzročal razburjenje v vrsti čakajočih sester.
Sestri Favstini se je sprva ta predlog upiral. »Jezus, vidiš, kako težko mi je pisati, kako ne znam jasno zapisati tega, kar doživljam v svoji duši. O Bog, kako more pero opisati, za kar pogosto ni besed?« se je upirala. A Jezus ji je odgovoril: »Moja hči, ne živiš zase, ampak za duše, piši za njihovo dobro.«
Tako je sestra Favstina pričela pisati Dnevnik. Pri tem je imela nemalo težav. Prva je bila povezana z njeno pomanjkljivo izobrazbo. S tremi razredi osnovne šole je bila pred izzivom, kako naj z besedo opiše skrivnostna zedinjenja z Bogom, vso globino prijateljstva z Jezusom in njegovo neskončno usmiljenje. Zavedala se je, da je vsak stavek le bleda senca tega, kar je doživljala v svoji duši. Težave je imela tudi s pogoji, v katerih so nastajali njeni zapiski. Ob vsem delu na vrtu in v kuhinji ji je čez dan zmanjkalo časa, ponoči pa ni želela motiti sester in kršiti samostanskega reda. Dnevnik je zato nastajal v kratkih minutah prostega časa.
Pisala ga je naskrivaj in vedno v napetosti, da je pri tem ne bi presenetila, kakšna od sester. Svojega notranjega življenja pred drugimi namreč ni želela razgaljati.
Običajno je pisala kleče ob nočni omarici ali sede na postelji, saj v njeni celici ni bilo mize in stola. Na začetku je svoja doživljanja zapisovala na liste, kasneje pa v zvezek. Do konca življenja je tako nastalo šest takšnih zvezkov, ki jih je skrbno hranila v svoji celici.
Zaradi Dnevnika ostaja poslanstvo sestre Favstine živo tudi po njeni smrti. To je izredno dragocen dokument, v katerem so zapisana doživetja ene največjih mistikinj v zgodovini Cerkve. Najbolj izobraženi teologi ne bi mogli na tako jasen in preprost način hkrati opisati nadnaravnih skrivnosti. Zapiski so nastajali po Božjem navdihu in so orodje Božjega usmiljenja, ki lahko po njih doseže vsakega bralca. Tega se je gotovo zavedal tudi hudič, ki se je nekoč preoblekel v angela in se kot tak prikazal Favstini. Pregovoril jo je, da je Dnevnik zažgala. To se je zgodilo spomladi leta 1934, slabo leto po tistem, ko je začela prvič pisati. Po tem dogodku, ji je oče Sopoćko za pokoro naložil, da mora po spominu obnoviti vsebino zažganega zvezka. To je tudi storila in odslej v Dnevniku še skrbneje opisovala vsa svoja srečanja z Jezusom.

                                                                                    *
Življenje, ko skrbimo le sami zase, je prazno. Jezus vabi tudi tebe, da bi vedno bolj živel za dobro drugih.

Naloga:
Pomisli, komu pomagaš in kaj bi še lahko dobrega storil za druge. Zmoli molitev »O, Gospa moja« in prosi Marijo, naj ti pri tem pomaga.