Sestra Favstina je vztrajno prosila očeta Sopoćka, naj ji pomaga doseči, da bo podoba Usmiljenega Jezusa končno naslikana. Minila so že skoraj tri leta, odkar ji je Jezus zaupal to naročilo, podoba pa še vedno ni bila narejena. Oče Sopoćko si še ni bil čisto na jasnem glede resničnosti njenih prikazovanj, vseeno pa ji je, nekoliko tudi iz radovednosti, kakšna je ta podoba, obljubil, da ji poišče slikarja.
Obrnil se je kar na svojega soseda, slikarja Eugeniusza Kazimirskega, ki je stanoval v pritličju kaplanije. Januarja 1934 ga je sestra Favstina prvič obiskala, da bi se z njim pogovorila o podobi. Od takrat je prihajala k njemu v spremstvu prednice enkrat ali dvakrat na teden. Dajala mu je natančna navodila, kako naj naslika Jezusa. Prizadevala si je, da bi ga umetnik upodobil natančno takšnega, kot ga je videla v prikazovanjih: prihajajočega v beli obleki, z usmiljenim, rahlo navzdol uprtim pogledom, kot bi gledal s križa, z desnico dvignjeno v blagoslov, z levico odstirajoč obleko nad srcem, odkoder sta izžarevala dva pramena žarkov – rdeč in bled. A bolj jasna kot je postajala podoba na platnu, bolj je Favstino skrbelo. Jezus na sliki ni bil še zdaleč tako lep kot v videnju. Ni ji bila všeč Jezusova obleka, položaj rok in nog ter usmerjenost njegovega pogleda. Slikar je moral podobo kar naprej popravljati in dopolnjevati. To je trajalo približno pol leta.
Podoba je bila slednjič gotova. Prednici, ki je Favstino spremljala v atelje, se je zdela lepa. Favstina pa ni mogla skriti razočaranja. Pohitela je domov, se zatekla v kapelo in se bridko razjokala. »Jezus, kdo te bo naslikal tako lepega, kot si v resnici?« je vzdihovala. Zaslišala je odgovor: »Veličina te podobe ni v lepoti barv ali v potezah čopiča, marveč v moji milosti.«
Po teh besedah je sestra Favstina sprejela podobo in se ni več pritoževala. Oče Sopoćko je plačal slikarjevo delo, platno pa odnesel v svoje stanovanje. Na okvir slike je prilepil ploščico z napisom, ki mu ga je po svojem videnju narekovala Favstina: Jezus, vate zaupam.
Več mesecev je podoba ostala spravljena v stanovanju. Jezus je od Favstine zahteval, naj jo predstavi ljudem, oče Sopoćko pa o tem ni hotel sprva nič slišati. Aprila leta 1934 se je Jezus Favstini znova prikazal.
»Želim, da bi to podobo javno častili,« ji je zapovedal. Naročil je, naj oče Sopoćko na prvo nedeljo po veliki noči sliko izpostavi v Ostri Brami, v enem od najpomembnejših svetišč na Poljskem. Oče Sopoćko je ravno tuhtal, kako naj to izpelje, ko je zazvonil telefon. Klical je ostrobramski župnik in ga prosil, ali bi lahko v tednu po veliki noči kot pridigar gostoval v njihovi župniji. Oče Sopoćko je privolil pod pogojem, če lahko s seboj prinese podobo in jo izpostavi kot okras v cerkvi.
Svetišče je v tistih dneh obiskalo veliko ljudi, saj so ravno takrat v njem slovesno obhajali zaključek jubileja 1900. obletnice odrešenja. Nekateri so si z zanimanjem ogledovali novo podobo, drugi pa je še opazili niso in so hodili kar mimo. Dvajset tisoč vernikov je spremljalo bogoslužje, med katerim je oče Sopoćko pridigal o Božjem usmiljenju. Med njimi je bila tudi sestra Favstina. Videla je, kako je med mašo podoba oživela in kako sta pramena žarkov vdirala v srca zbranih. Jezusovo naročilo o podobi je bilo tako končno uresničeno.

                                                                                                        *
Božje usmiljenje želi doseči tudi tebe. Veseli se prijateljstva z Jezusom in poglabljaj svoje zaupanje v Njegovo neskončno usmiljenje.

Naloga:
Zmolite rožni venec Božjega usmiljenja.