Ko sem znova in znova prebirala tole pridigo, se je vame prikradlo veselje. Veselje nad tem, da sem kristjanka. Sicer izredno slaba - moje poznavanje Boga in tega kaj pomeni resnično biti kristjan, je tako polomnjeno, tako borno. Ko pišem te vrstice, me to zavedanje prav boli.

Veselim se nad tem, da imam možnost spoznavati in živeti Njegove zapovedi. Da kljub temu, da sem bila krščena iz tradicionalnih vzgibov in ne iz vere mojih staršev, sem Božji otrok! In da me je Njegova milost pripeljala v šolo izrednega učitelja, s čigar pomočjo lahko odkrivam neskončnost Njegove veličine in ljubezni.

Nikoli ne bom pozabila Petrovih prvih terapij z menoj. Pravil mi je nekaj o odnosih. O odnosu z Jezusom. Vse kar mi je švigalo po glavi je bilo: 'Le kako naj imam odnos z lesenim križem???' Popolnoma nedoumljivo! Ja, tu sem bila s svojim zavedanjem o Sveti Trojici.

In ko sem danes prebirala tvojo razlago, Peter, je bilo vse tako drugače. Čeprav večine še ne znam in ne zmorem živeti, lahko že marsikaj dojamem, povežem, postavim v okvir.

Na list papirja sem si kratko strnila razlago iz pridige o Očetu, Sinu in Svetemu Duhu. Z odločitvijo, da bom ob vsakem narejenem križu imela v zavesti, da me Oče neizmerno ljubi in sprejema, da je Sin moj brat, zgled in pot ter da po Sv. Duhu prepoznavam greh in krepost in če se ga oklenem, hudič izgubi vso moč.

Gospod, pomagaj mi, naj raste v meni veselje, da bo le to luč in povabilo h krstu tudi za druge.

Tudi mene je tale pridiga navdala z velikim veseljem. Sveta Trojica mi je še vedno bolj abstrakten pojem, kot nekaj, kar bi mi bilo blizu in iz česar bi lahko živela. K samemu Očetu, Sinu ali Svetemu Duhu se občasno že zatekam, skupaj pa jih nekako ne znam umestiti;). Razlaga v pridigi pa je tako jasna in osrečujoča, da se moram veseliti milosti krsta in tega, da sem kristjan. Oče izpolnjuje moje najglobje hrepenenje po ljubezni, ki ga sama velikokrat niti ne znam poimenovati in ga zamenj iščem v tem svetu. Sin, ki me je že odrešil, me pomirja in osvobaja mojega strahu, kaj (še) bi morala narediti, da si zveličanje zaslužim. Tudi misel na smrt ni več zastrašujoča, če mi Sinovo odrešenje omogoča življenje v večnosti. Ker sem pa šibka in večkrat podvomim v Očetovo ljubezen in Sinovo zastonjsko odrešenje, me v mojih stiskah opogumlja in tolaži Sveti Duh. Če se ga le oklenem, mi hudič nič ne more. To je čudovito!

Ob vsem tem prosim Gospoda le še za vero, da bom zmogla v tem svetu vzeti to veselo oznanilo zares in se bom bolj naslanjala na milosti, ki sem jih po krstu deležna, kot obupovala skupaj s širnim svetom.

Ob prebiranju pridige delim veselje z vama, Alenka in Vesna.

Hvala, Peter! Naj ob Božji besedi tudi ta tvoja v nas poglablja hrepenenje po vedno bolj polnem življenju v občestvu Svete Trojice. Po krstu smo zajeti v ljubezenski tok odnosov med tremi božjimi osebami, da bi se tudi po nas širil naprej. Ljubezni je lastno, da se ne zapira v svoj krog, ampak se neprestano podarja. Če ne moremo vsi vedno krščevati, pa lahko vsi drug drugega vedno blagoslavljamo v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha in tako drug drugega stalno potapljamo v krstno vodo – v ocean ljubezni Svete Trojice. Ko blagoslavljamo druge, tudi nase kličemo Božji blagoslov. »Blagoslavljajte, ker ste bili poklicani v to, da bi bili deležni blagoslova« (1 Pt 3,9). Tako postajamo vse bolj prežarjeni z življenjem Svete Trojice, vse bolj svetli, sončni. Knezu teme pa se ob tem gotovo do konca stemni…

Naj to Božje življenje v nas krepi in poživlja hranjenje s presvetim Rešnjim Telesom in Krvjo! Vsem iz srca voščim lep praznik!