Pojdi, zapusti, pridi
»Gospod je Abrahama spodbudil, da je odšel iz svoje dežele, svoje domovine in hiše svojega očeta. Biti kristjani vedno prinaša s seboj to razsežnost odpovedi, ki svojo polnost najde v Jezusovi odpovedi na križu. Da bi naredili prvi korak, vedno obstaja nek 'pojdi' in 'zapusti': 'Zapusti in pojdi iz svoje dežele, svojega sorodstva, hiše svojega očeta.' Če nekoliko pomislimo, bomo videli, da je tudi klic učencev v evangelijih 'pojdi', 'zapusti' in 'pridi'. In enako je pri prerokih, na primer preroku Elizeju, ki je delal na polju, ko je zaslišal besede: 'Zapusti in pridi.' Kristjani morajo biti sposobni odreči se, sicer niso pristni kristjani, kakor niso tisti, ki se ne pustijo 'sleči in križati z Jezusom'.

Abraham je bil pokoren iz vere. Odšel je naproti deželi, ki naj bi jo prejel v dediščino, ne da bi poznal natančen cilj. Kristjan nima horoskopa, da bi videl prihodnost; ne gre k nekromantu s kristalno sfero in ne želi, da bi mu brali z dlani … Ne, ne!  Kristjan ne ve, kam gre. A gre in se pusti voditi. Odpoved je prva razsežnost našega krščanskega življenja. Vendar pa namen ni, da bi prišli do neke nepremične askeze, temveč da bi šli naproti obljubi.

Smo moški in ženske, ki hodijo naproti obljubi, naproti srečanju
In to je druga razsežnost: Smo moški in ženske, ki hodijo naproti obljubi, naproti srečanju, naproti nečemu – deželi, kakor reče Abrahamu – kar moramo prejeti v dediščino. Toda Abraham ni zgradil hiše, ampak je postavil šotor. To nam kaže, da je na poti in da zaupa Bogu. Zatem je postavil oltar, da bi Gospoda počastil. Nato pa nadaljuje pot, vedno je na poti.

Pot se prične zjutraj vsak dan; pot izročitve Gospodu, pot, ki je odprta za Gospodova presenečenja, pogosto nelepa, pogosto grda – pomislimo na bolezen ali smrt – pa vendar je odprta, ker vem, da me boš Ti pripeljal na varen kraj, v neko deželo, ki si jo Ti pripravil zame: to je človek na poti, človek, ki živi v šotoru, v duhovnem šotoru. Kadar se naša duša nekje preveč nastani, preveč namesti, izgubi to razsežnost hoje naproti obljubi. Namesto da bi hodila naproti obljubi, obljubo prenaša ter jo poseduje. In to ni dobro in ni v resnici krščansko.

Kristjan je moški ali ženska, ki blagoslavlja
V tem semenu začetka naše krščanske družine izstopa še ena značilnost: razsežnost blagoslova. Kristjan je moški ali ženska, ki blagoslavlja. To pomeni, da dobro govori o Bogu in o drugih ter da se pusti Bogu in drugim blagoslavljati, da gre lahko naprej. To je načrt našega krščanskega življenja, kajti vsi, tudi laiki, moramo druge blagoslavljati, dobro govoriti o drugih in Bogu dobro govoriti o drugih. Pogosto se navadimo ne govoriti dobro o bližnjem. In kadar se jezik premika, kakor se mu zdi, namesto da bi se držal zapovedi, ki jo Bog kot sintezo zaupa našemu očetu Abrahamu – to je, naj hodi, naj se Gospodu pusti 'sleči' – zaupajmo v njegove obljube in bodimo brez graje. Navsezadnje je krščansko življenje preprosto.« (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 26.6.2017)

Današnja sveta maša je bila zadnja pred poletnim premorom.

Jutranja homilija svetega očeta: Kristjan zaupa Bogu in se pusti voditi

Papež: Ne bojmo se bližine. Skrb za bolne je bogastvo za družbo