Pridite k meni in se odpočijte
Tedaj je Jezus spregovoril in rekel: »Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim, razodel pa otročičem. 26 Da, Oče, kajti tako ti je bilo všeč. 27 Vse mi je izročil moj Oče in nihče ne pozna Sina, razen Očeta, in nihče ne pozna Očeta, razen Sina in tistega, komur hoče Sin razodeti. 28 Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek. 29 Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam; 30 kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko.« Mt 11,25-30
Vsem, ki ste mogoče čakali na pridigo toliko časa, se opravičujem za zamudo. V času oratorija je bilo preveč stvari, ki so mi preprečevale, da bi sedel in zapisal pridigo. Tudi to naj bo predvsem kratek zapis misli, s katerimi sem spodbudil animatorje naj vztrajajo.
Moj jarem je prijeten
Živimo v času, ki obljublja življenje brez jarma in brez bremena. Prav tako se svet veseli modrih in razumnih, medtem ko nas Jezus vabi, da bi bili z veseljem majhni.
Zakaj Jezus blagruje majhne? Ker je življenje lahko lepo le, če se nihče ne postavlja nad drugega in se je ob njem pripravljen učiti. Le, če smo kakor otroci, smo lahko med seboj resnično povezani in drug drugemu v oporo. Mislim, da smo to na oratoriju tudi doživljali. Biti majhen, biti kakor otrok, je nekaj lepega, a zahteva od nas tudi napor. Jezusovo povabilo, naj vzamemo nase jarem in breme, razumem kot povabilo naj bomo božji otroci. Tega smo se učili tudi ob Mariji, ki je bila prva v celoti božji otrok. Poglejmo še enkrat zvezde dneva, ki smo jih vsak dan z otroki izpostavljali in se ob njih učimo božjega otroštva. Vzklik oratorija je bil Se veselim z Marijo, vsak dan pa smo ga dopolnili z vsebino iz zgodbe. Prvemu delu smo dodali naslednje misli:
- Mariji zaupam
- z Marijo delim,
- z Marijo se učim,
- Mariji sledim,
- z Marijo potrpim,
- z Marijo živim.
Biti kakor otrok, pomeni zaupati. Ne le zaupati v eni ali drugi stvari, ampak se izročiti v božje roke, zaupati, da ima Bog načrt, ki je zate najboljši. Marija je to zmogla in k temu vabi tudi nas. To je breme, ki pa postaja lahko, ker prinaša gotovost, da nismo sami, ker se v nas ob zaupanju krepi tudi občutek varnosti.
Marija je svoje življenje in svoja globoka doživljanja delila z drugimi. Po oznanjenju je tekla k teti Elizabeti in z njo delila veselje in gotovo tudi strahove. Tudi nas vabi, naj se ne zapiramo vase, ampak kakor otroci delimo s svojimi najbližjimi in z Bogom, to kar se nam dogaja. Le tako bomo lahko živeli polno. Vedno ko nam je težko pomislim, da je Marija to zmogla. Z njo bomo zmogli tudi mi.
Marija se je vse življenje učila. Učila se je brati božja znamenja in jih prenašati v življenje. Vsi si želimo lepih odnosov, sprejetosti, nežnosti in bližine. Ne nasedajmo lažnim ponudbam, ampak se učimo odnosov, ki niso lahki in mogoči brez križa. Učimo se sprejemati nase jarem in življenje bo z njim bolj polno in lepo.
Marija je sledila le Bogu. Ni vseeno, komu sledimo. Naj nas letošnji oratorij spominja, da je vredno slediti Bogu in Mariji, da je življenje ob njima lepo in polno. Sledimo dobrim zgledom in ne nasedajmo praznim obljubam tega sveta.
Potrpljenje je že dolgo iz mode, a brez potrpljenja ne pridemo v polno življenje. Marija je vedela, da bo življenje našla, če ga bo pripravljena izgubiti. Ker ga je darovala Bogu in bližnjim, ga je resnično prejela. Ne bojmo se živeti za druge. Ne bomo izgubili življenja, ampak ga bomo šele potem v polnosti našli.
Vse to je Marija živela v občestvu z apostoli, zato jo tudi imenujemo mati Cerkve. Ostanimo povezani, kot božji otroci imamo Mater in imamo Očeta. Kot otroci smo drug drugemu bratje in sestre. To je nekaj lepega in nekaj nujnega za preživetje. Pustimo se torej vpreči v jarem božjega otroštva, z Marijo ostajajmo povezani v občestvo božjih otrok, da bi zmogli najti tisto polno življenje, po katerem tako zelo hrepenimo.
»Vsem, ki ste mogoče čakali na pridigo toliko časa, se opravičujem za zamudo. V času oratorija je bilo preveč stvari, ki so mi preprečevale, da bi sedel in zapisal pridigo. Tudi to naj bo predvsem kratek zapis misli, s katerimi sem spodbudil animatorje naj vztrajajo.«
Peter, namesto da bi za par dni popolnoma »izpregel«, te očitno jarem božjega otroštva sili, da nadoknadiš vse, za kar sproti zmanjkuje časa… Hvala za vse, še posebej za pričevanje, ki ga daješ s tem, kar si! Naj ti Gospod kljub vsemu daje okušati tudi svoj počitek!
Sama sem oratorij spremljala zgolj z molitvijo, sem pa zelo vesela, da sem lahko prišla na zaključno prireditev in sv. mašo. To je preprosto treba doživet, tega se ne da opisat. Sem prepričana, da bo otrokom in mladim ostal ta dober okus po oratorijskih dneh in da jim bo Marija v življenju veliko bolj blizu.
Morda bo kdo pogledal tole povezavo, na kateri je lep povzetek oratorija na Mirenskem Gradu in tudi nekaj fotografij.
Na Mirenskem Gradu je potekal oratorij, ki ga je organiziralo Društvo prostovoljcev Vincencijeve zveze dobrote