Jezus prvič napove svojo smrt in vstajenje
Od takrat je Jezus začel svojim učencem kazati, da bo moral iti v Jeruzalem in veliko pretrpeti od starešin, vélikih duhovnikov in pismoukov, da bo moral biti umorjen in biti tretji dan obujen. Peter pa ga je vzel k sebi in ga začel grajati: »Bog ne daj, Gospod! To se ti nikakor ne sme zgoditi!« On pa se je obrnil in rekel Petru: »Poberi se! Za menoj, satan! V spotiko si mi, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak kar je človeško.« Tedaj je Jezus rekel svojim učencem: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel. Kajti kaj koristi človeku, če si ves svet pridobi, svoje življenje pa zapravi? Ali kaj bo dal človek v zameno za svoje življenje? Sin človekov bo namreč prišel v veličastvu svojega Očeta s svojimi angeli in takrat bo vsakemu povrnil po njegovem delu. Mt 16,21-27
Umirati, da bi živeli!
Današnji evangelij govori o enem temeljnih sporočil našega odrešenja. Kar je Jezus govoril, je tudi izpolnil. Pa pomislimo, kako je Jezus izpolnil logiko, o kateri govori: Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel. Kot pravi apostol Pavel, je Jezus vzel podobo hlapca nase in nam postal podoben v vsem, razen v grehu. Zakaj? Ker je pokazal na najvišje dostojanstvo, ki ga ima človek in ga more dosegati prav vsak! To je dostojanstvo, ki nam ga daje LJUBEZEN, ljubezen, ki pomeni umiranje sebi, življenje za druge, darovanje. Izgubiti svoje življenje, pomeni torej umreti lastnemu egoizmu in zaživeti za druge. Jezus to dovrši tako, da se rodi v jaslih, živi v tišini tesarske delavnice Nazareške družine in umre na križu. Brez iskanja lastne pomembnosti in cene, brez ugodja, v popolnem darovanju. Odpove se svojemu božanstvu, postane človek in ponovno pridobi kraljevsko in božje dostojanstvo s smrtjo na križu.
Kaj je torej življenje in kaj je križ, ki ga moramo vzeti nase? Križ ni: bolezen, delo, zakonsko življenje, družinsko življenje, posvečeno življenje, biti samski, biti kristjan itd. To so le stanja, ki jih prinaša življenje, ki jih sprejemamo kot normalna in so seveda povezana tudi z določenimi napori. A ti napori, niso križi, o katerih govori Jezus. Jezus govori o križu, ki tem stanjem daje novo življenje. Križ o katerem govori Jezus, je križ odpovedovanja svoji volji, da bi sprejeli božjo. Če se vrnemo k današnjemu evangeliju, je življenje, ki se mu moramo odpovedati, življenje v naši samovolji, križ pa je sprejemanje božje volje. Sprejeti križ je sprejeti izpolnjevanje božje volje, kar je temeljna naloga kristjana. Po Jezusovem zgledu pelje pot križa, pot izpolnjevanja Očetove volje od jasli do križa.
Kaj konkretno pomeni sprejeti križ, umreti življenju, da bi življenje prejeli?
- otrokovo učenje, je njegova osnovna naloga, to ni križ, o katerem govori Jezus. Križ je v odpovedovanju temu, da bi počel, kar mu paše. Za otroka, ki mu v šoli gre dobro, je mogoče križ, o katerem Jezus govori, čas in energija, ki naj bi jo otrok porabil za pomoč sošolcem, ki jim gre slabše. Je križ zavzete ljubezni, da talente, ki jih je Bog dal, delijo z drugimi. Tisti pa, ki mu učenje ne gre, naj bi vztrajal v učenju, hkrati pa razvijal v sebi sočutje do bližnjih. Ne more jim pomagati pri učenju, lahko pa razume druge njihove stiske. Mar ne bi bilo to čudovito pričevanje božjih otrok!?
- mladi si želijo življenja, ki bo lahko in prijetno, brez napora, polno uspehov in ugodja. To je strup za človekovo dostojanstvo. Človekovo dostojanstvo je prav v tem, da človek ni zvezan z nagonom, ampak sam upravlja čustva in želje. Odpovedati se praznemu življenju, je nujno, da bi mogli sprejeti drugačno življenje. Križ za mlade, ki hočejo hoditi za Jezusom, je plavanje proti toku. Razvijanje pristnih vrednot in vztrajanje v hrepenenjih po pravi ljubezni. Križ je, da si čuden, ker si drugačen. A prav to je lepota pristne, žive in ustvarjalne mladosti.
- zakonci razumete križ pogosto kot zvestoba vztrajanja v zakonu. To ni križ, o katerem Jezus govori. To je standard, ki ga zahteva samo pravo. Resničen križ je v vztrajanju v iskanju edinosti, v katero sta poklicana. Kako lepo bi bilo, da bi rekli za krščanske zakonce – poglejte to lepoto zakonskega življenja, lepoto vesele in svobodne ljubezni v darovanju.
- in starši pogosto razumete vrhunec svojega življenja v tem, da spravite k samostojnosti svoje otroke. To zna tudi žival. Vzgojiti otroke, ki bodo sledili božji logiki, ki se bodo veselili božje podobe v sebi, božjega otroštva, pa je konkreten zalogaj. Je križ vsakodnevnega napora za tisto več. Je boj za resnično, dobro, lepo in eno, v vsakem trenutku.
Živeti tisto več, je torej živeti božjo logiko. Logiko odpovedovanja sebičnosti, da bi postajali vedno bolj ljudje. Ljudje, ob katerih je prostor za bližnjega. Kjer se vsak počuti sprejet in ljubljen, in kjer ni prostora za pokvarjenost in razčlovečenje zaradi samovolje in sebičnosti.
Ko sem včeraj poslušal to pridigo pri maši sem začel razčiščevati, kaj dejansko je križ v življenju. Na poti domov sva z ženo malo debatirala o tej zadevi. Jaz sam sem si križ življenja napačno predstavljal. Videl sem križ v vsakem primeru, ko mi je bilo naporno, ali v službi, ali z otroki, pa sem ugotovil, da je to moja pot življenja in ne križ. Sam vidim križ v temu, ko imam svoje predstave in želje o določeni stvari in moram sprejemati drugačno pot. Ugotovil sem, da je bil moj križ tudi se odpovedati oz. zmanjšati število aktivnosti in se posvetiti otrokom in družini, pa če tudi nisem tega čutil kot zelo nekaj naporenega, a je bil križ ker sem moral premagovati svoje želje in realnost. Je pa včasih res težko se odpovedovati, če so želje preveč močne. Ugotovljam, da je zame križ tudi gradnja hiše, ker moram potrpežljivo čakati, da lahko prišparamo kakšen denar, da nadaljujemo gardnjo, ker v moji glavi bi hiša že morala biti končana v celoti. Moj križ je tudi to, da se znam umirjati glede števila otrok, ki si jih želim in sprejemati božjo voljo in koliko jih dejansko zmoremo na trenuten tempo življenja. Zdi se mi, da se moramo učiti tudi v potrpežljivosti in sprejemanju drugačne božje volje od naše.
Gorazd Lapanja