Marije se spominjamo skozi dvajset stoletij prav zato, ker je lik vesele in pogumne žene hkrati. Pomislimo na njen veseli Magnifikat, ko obišče Elizabeto. Tega veselja ne skali preskušnja nezakonske matere, strah pred sramoto in kamnanjem. Marija se veseli rojstva Odrešenika in je ne spravlja v obup, da je morala roditi v štali. Veseli se, ko Jezus odrašča in je na zamorijo preizkušnje v vzgoji, ki ji ni kos. Prav tako veselo spremlja Jezusa v javnem delovanju in nosi težo nasprotovanja. Lahko rečemo, da je celo pod križem zgoščeno oboje: veselje in trpljenje. Marija se veseli s svojim Sinom, da je dopolnil svojo nalogo, hkrati pa trpi ob izgubi.

Vedno znova mi je izziv razmišljati in iskati pristno veselje, ki naj bi prežemalo življenje kristjana. Zdi se mi, da mi je trpljenje nekako še logični del hoje za Kristusom, zatakne se mi pa zagotovo pri veselju. Najbrž je osnovni problem v tem, da tega dvojega v življenju ne znam združevati; kot bi verjela, da moram prehoditi pot trpljenja, da bom prišla do trajnega veselja. Vsak poskus sprejetja trpljenja je namreč pospremljen z zavestjo, da moram "samo še to dati skozi" in potem bo mir, potem bo čas za veselje.  Marija pa je oboje doživljala "v paketu", kot bi hkrati doživljala veselje in trpljenje. Meni je to (še) tuje.

Jasno pa čutim, da smo ustvarjeni za polnost veselja nad seboj in bližnjim. Veselje nad bližnjim velikokrat zahteva napor odpovedi samemu sebi. Če naj bi se bližnjega veselil, moram na nek način sebe takrat umakniti. Egoizem in napuh pa sta v človeku tako zakoreninjena, da brez vsakodnevnega zavestnega boja, ki je trpljenje, ne zmoremo pristnega veselja nad bližnjim. Tukaj nekje se tudi sama najdem. Brez zazvetega boja proti egoizmu ne bo veselja nad bližnjim in tudi nad seboj ne. Saj nas običajno osrečuje ravno to, da sebe premagamo in damo prostor drugemu ob sebi.

Naj nam Marija pomaga, da bi zmogli umirati sebi in tako rasti v pristnem in trajnem veselju!

»Voda, glina in ogenj. Predstavljajmo si otroka, ki gnete glino. Ker je trda, jo zaliva z vodo in se z njo igra. Bolj ko je mehka, bolj je prijetna in otrok se tega veseli. A če se v nekem trenutku otrok ne bo nehal igrati in dolivati vode, bo kupček gline skopnel in ga ne bo več. Če hoče, da bo kaj ostalo, mora pustiti glino, da se posuši. Če želi, da to, kar je delal ostane, mora izdelek dati v ogenj. Šele v ognju dobi glina svojo novo, živo podobo, ki bo ostala trajna.

Mar ni to podoba našega življenja. Vsi si želimo predvsem mehko postlanih dni, z veliko veselja in malo trpljenja. A tisto, kar ostaja, gre vedno skozi ogenj, skozi trpljenje. Veselje je lepo, a mora biti v ravnotežju s trpljenjem. Veselje oblikuje brezoblično glino, trpljenje ji daje nov pečat, ki je še globlji in lepši.«

Zelo sem vesela te preproste in tako lepe prispodobe našega življenja! Je tako zgovorna, da se mi zdi vsak moj komentar odveč, si jo bom pa gotovo večkrat »sposodila« - seveda z navedbo avtorja ;).

Naj bo res Žalostna Mati božja ves čas z nami, da se bomo znali prav veseliti in trpeti!

Slavica, kar je javno ni tajno, ti kar uporabljaj ;)

Sicer pa prilagam predstavitev povezave med praznovanjem kvatrnice in Žalostne Matere božje. Mogoče sem zaide tudi kdo, ki bi lahko kaj dopolnil.

Grad in kvatrnica skozi čas

Ko smo si skušali ustvariti sliko o Gradu in kvatrnici skozi čas, smo naleteli na več vprašanj. Naj jih nekaj na kratko predstavimo. Prvo vprašanje: Kaj je kvatrnica?

Kvatrnico na Gradu povezujemo s praznovanjem Žalostne Matere božje, a v resnici je kvatrnica v prvi vrsti praznovanje jesenskih kvater. Zakaj tako, bomo skušali odgovoriti kasneje. Najprej pa odgovorimo, kaj so bile kvatre? Že stari Rimljani so trikrat na leto – ob žetvi v juniju, ob trgatvimed 19. avgustom in 21. septembrom ter ob setvi decembra – s posebnimi obredi prosili bogove za blagoslov. Tem dnem je Cerkev kasneje dodala še četrtega. Postne dni je Cerkev v 5. stoletju s papežem Leonom Velikim razumela kot zahvalno daritev Bogu, najvrednejšemu delivcu vseh darov. Namesto žgalne daritve po poganskih običajih je torej ljudstvo Bogu namenilo post kot zahvalo za vse prejete sadove zemlje, rajanje pa je bilo najbrž zunanji odraz te hvaležnosti. Ob prebiranju časopisnih člankov iz 19. stoletja, ki govorijo o živahnem dogajanju okrog kvatrnice, vidimo, da je prav takšno razpoloženje vladalo tudi ob praznovanju kvatrnice na Gradu (molitev, post in spoved, procesija, kramarji, ringlšpil, plesi in celo ognjemet).

Drugo vprašanje: Kakšna je povezava med Žalostno Materjo božjo in kvatrnico?

Kvatrnico na Gradu lahko šele po izgradnji nove – Eleršičeve – cerkve, ki je bila posvečena Žalostni Materi božji (blagoslovljena leta 1886), z gotovostjo povežemo z Marijinim praznikom.

Sicer pa je mogoče praznik Žalostne Matere božje povezati z jesenko kvatrnice šele od leta 1668, ko so serviti na vso Cerkev razširili obhajanje tega Marijinega praznika na tretjo nedeljo v septembru. Pred tem so ta Marijin praznik obhajali na cvetni petek, torej spomladi in ne jeseni. Prva možna povezava med jesensko kvatrnico in praznikom Žalostne Matere božje na Gradu sovpada z naselitvijo puščavnikov v koncu 17. stoletja. V začetku 18. stoletja opazimo na Gradu močan razmah čaščenja Jezusovega trpljenja. Grad dobi križev pot, svete stopnice in kalvarijo. Čaščenje Jezusovega trpljenja je tesno povezano s čaščenjem Žalostne Matere božje, a dokazov o tem, da se je takrat na Gradu že razvijalo čaščenje Žalostne Matere božje nimamo. Malo verjetno je, da bi obstajalo, kajti v glavnih oltarjih skozi stoletja ostaja, vse do nove Eleršičeve cerkve, še vedno podoba Device Marije z Jezusom v naročju. Kljub temu torej, da kvatrnico na Gradu povezujemo z Žalostno Materjo Božjo, ki obhaja god 15. septembra, tesne povezave med žalostno Materjo božjo in kvatrnico pravzaprav ni. Tako pridemo do tretjega vprašanja in sicer:

Od kdaj je na Gradu kvatrnica?

Prva preverjena omemba cerkve na našem hribu posvečene Devici Mariji sega v leto 1350. Trditev, da so leta 1274 cerkev zgradili serviti, ne drži. Čaščenje na tem hribu je šlo najprej devici Mariji. Za večje shode je bil že leta 1570 na prostem oltar. Iz vizitacijskega poročila iz tistega časa izvemo, da so bile takrat maše na Gradu ob Marijinih praznikih, vsako nedeljo po kvatrnih dnevih, na dan posvečenja cerkve in na drugo nedeljo po sv. Mihaelu. Tako lahko trdimo, da so že v 16. stoletju obhajali jesensko kvatrnico. Ne vemo pa, ali je bila ta takrat že glavni romarski shod ali ne.

Kvatrnica na Gradu je bila torej skozi stoletja čas posta v znak hvaležnosti Bogu in prošnje za blagoslov. Ob novi cerkvi v čast Žalostni Materi božji je postala ta prošnja še bolj živa, hkrati pa ni zasenčila veselega rajanja.

Raziskovanje nam ponuja nekaj odgovorov in odpira še veliko vprašanj, na katere bomo skušali odgovoriti v prihodnjih letih.

Odprta ostajajo vprašanja:

• Kakšen je bil pomen kvatr in kvatrnice na Primorskem?
• Kateremu redu so pripadali puščavniki, ki so pokopani na Gradu v začetku 18. stoletja?
• Ali je z njimi povezan tudi nastanek kvatrnice?
• Kdo je zidal prvo cerkev in kdaj je res nastala?
• Kam so šli oltarji stare cerkve, ki je bila uradno porušena 30. maja 1914?

Ob vseh teh vprašanjih pa je seveda za nas najpomembnejše, da si prizadevamo kvatrnici vrniti tisti pomen, ki ga je imela skozi stoletja za ljudi. To bomo lažje storili, če bomo dobro poznali preteklost. Naj nam bo zgodovina šola za prihodnost.

Pridiga o odpuščanju

To nedeljo me je nagovorila pridiga o odpuščanju, ki jo je imel župnik iz Preske, kjer smo prodajali koledarje.

Ljudje pogosto ne stopamo v odnose zaradi strahu, da bi nas kdo ranil. Potem bi bilo potrebno odpuščati, kar pa boli, saj bi morali preko svoje užaljenosti, bolečine, sramu, napuha… Tega se že vnaprej izogibamo, vendar nas taka drža ne dela živih.

Na žalost je to tudi pri meni najpogostejši razlog, da se izogibam odnosom.

Najprej bi se rad zahvalil vsem za trud in vložen čas za pripravo praznika Žalostne Matere božje, ki smo ga preživeli skupaj.

Mislim, da se je dalo ljudjem veliko zanimivega in spoznanja o praznovanju oz. pomenu kvarternice. Sem pa začutil na koncu, kako lahko malenkosti zaradi ljubosumlja nekaterih tudi znotraj duhovniških vrst pustijo grenek priokus na koncu. Sam sem se o tem trenutnku res spraševal, kje je bilo tukaj odpuščanje, ki je bila tema evangelija tega vikenda. Sem ugotovil, da nekaterim tudi opravičila včasih ne zaležejo.

Sam sem se tudi potem spomnil, kako nastaja ljubosumje in sovraštvo znotraj žlahte v primeru dedovanja. Vsi smo prijatelji zavezniki in potem kar lepega dne odsekamo in smo lahko sovražniki. Veliko si je potrebno ozaveščati, da nas take stvari in trenutki ne povozijo in zapeljejo. Predvsem odpuščanje je pomembno, da ga znamo vpeljati, če se nam dogajajo prepiri. Večkrat pa trmarimo vsak po svoje in se ne damo, ker mislimo, da smo najbolj pametni in se bo že drugi ponižal. Mislim, da prepiri so lahko koristni za vzgojo v zakonu in drugod, vendar moramo biti zreli jih reševati na pravi način, tudi odpuščanje je včasih potrebno.

Peter, hvala za tvojo velikodušnost! Kje drugje pa vemo, da znajo biti avtorske pravice kdaj zelo občutljivo področje ;)

Hvala tudi za predstavitev povezave med praznovanjem kvatrnice in Žalostne Matere božje!

Posredujem še tole povezavo, na kateri je mogoče videti tudi zelo lepo okrasitev cerkve, ki jo v pridigi omenjaš. Čestitke za idejo in izvedbo!!!

Kvatrnica na Mirenskem Gradu