»Imeti sočutje, približati se in vrniti. Molimo h Gospodu, da bi nam dal milost sočutja do tolikih ljudi, ki trpijo, približati se jim in jih za roko pripeljati do dostojanstva, ki ga Bog hoče za njih. Današnji Lukov evangelij pripoveduje o tem, kako je Jezus obudil sina vdove iz Naina, Bolj revni od sužnjev so bili ravno vdove, sirote in tujci. Od tu torej povabilo, naj se za njih poskrbi tako, da bodo vključeni v družbo. Jezus, ki je sposoben gledati podrobnosti, saj gleda s srcem, ima sočutje.

Sočutje
Sočutje je čutenje, ki te vplete v zadevo, je čutenje srca, notranjosti, vplete v zadevo vse. Ni isto kot 'zaskrbljenost' ali 'kakšna škoda, ubogo ljudstvo'. To ni isto. Sočutje te vplete v zadevo. Je 'trpeti z'. To je sočutje. Gospod se 'vplete v zadevo' vdove in sirote. 'Toda povej nam, vso to množico imaš tu pred sabo, zakaj ne govoriš množici? Pusti to… življenje je tako…, dogajajo se tragedije…' Ne. Za njega je bila bolj pomembna vdova in ta mrtva sirota, kot pa množica, kateri je govoril in je hodila za njim. Zakaj? Zato, ker je bilo vpleteno njegovo srce, njegova notranjost. Gospod se je s svojim sočutjem vpletel v ta primer. Sočutje je imel.

Približati se in vrniti
Sočutje te torej sili približati se. Lahko vidimo toliko stvari, a se jim ne približamo. Približati se pomeni, dotakniti se resničnosti. Dotakniti se. Sočutje, to je prva beseda in približal se je, je druga. Zatem je storil čudež, a Jezus ni rekel: 'Nasvidenje, grem naprej po svoji poti', ne. Vzel je dečka in kaj je rekel? 'Vrnil' ga je njegovi materi, torej 'vrniti', to je tretja beseda. Jezus dela čudeže zato, da bi vrnil, osebe postavil na njihovo pravo mesto. In to je storil z odrešenjem. Imel je sočutje, Bog je imel sočutje, se nam je po svojem Sinu približal in nam vrnil dostojanstvo Božjih otrok. Vse nas je ponovno ustvaril.

Spodbuda je: delati isto; si za zgled vzeti Kristusa; približati se pomoči potrebnim, ne pa pomagati jim 'od daleč', kajti kakšen je umazan, drugi se ne tušira ali smrdi.

Če ne občutiš sočutja, prosi za milost
Večkrat vidimo v televizijskih dnevnikih ali na naslovnicah časopisov tragedije. V tisti deželi otroci nimajo kaj jesti; v oni deželi so otroci vojaki; v tej deželi so ženske zasužnjene, v tisti deželi…, 'Oh kakšna katastrofa! Ubogi ljudje!'… Obrnem stran ali začnem brati roman, ali preklopim na telenovelo. In sedaj vprašanje, ki bi ga rad postavil in se tiče vseh, tudi mene: Sem sposoben imeti sočutje? Moliti? Ko vidim vse te stvari, ki mi jih preko medijev prinašajo v moj dom… se zgane notranjost? Srce trpi s temi osebami, občutim muko, ali rečem: 'Ubogi ljudje!', in je to to… Če ne občutiš sočutja, prosi za milost: 'Gospod, daj mi milost sočutja!

S prosilno molitvijo, z našim krščanskim delovanjem, moramo biti sposobni pomagati ljudem, ki trpijo, da bodo vrnjeni v družbo, v družinsko življenje, skratka v vsakdanje življenje.« (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 19.9.2017)

Papež Frančišek o treh besedah današnjega evangelija: Sočutje, približati se in vrniti