»Sveti Vincencij je prebudil zagon dejavne ljubezni, ki traja skozi stoletja. Vincencijansko družino spodbujam, da nadaljujete svojo pot ter vam kot smernice ponujam tri glagole, ki so zelo pomembni tako za vincencijanskega duha kot za krščansko življenje na splošno. To so: častiti, sprejeti, iti.
Častiti
Brezštevilna so povabila svetega Vincencija k negovanju notranjega življenja in posvečanju molitvi, ki očiščuje in odpira srce. Molitev je bila zanj bistvena: 'Je kompas vsakega dne, je kakor učbenik življenja, je – kakor je zapisal - velika pridigarjeva knjiga. Samo z molitvijo se lahko iz Boga zajema ljubezen, da se jo potem zliva na svet. Samo z molitvijo se lahko dotakne src ljudi, kadar se oznanja evangelij.' A za svetega Vincencija molitev ni samo neka dolžnost in še manj skupek obrazcev. Molitev je zaustaviti se pred Bogom, da bi bili z Njim, da bi se preprosto posvetili Njemu. To je najbolj čista molitev, ki ustvarja prostor za Gospoda in čaščenje Njega ter za nič drugega: čaščenje.
Ko se čaščenje enkrat odkrije, se mu več ni mogoče odpovedati, saj je čista bližina z Gospodom, ki daje mir in veselje ter lajša življenjske tegobe. Zato, če je nekdo bil pod posebnim pritiskom, je sveti Vincencij prav tako svetoval, naj se zaustavi v molitvi brez napetosti, postavi naj se pred Boga s preprostimi pogledi, ne da bi iskal njegovo navzočnost s posebnim naporom, ampak naj se izroči Njemu. To je čaščenje, postaviti se pred Gospoda s spoštovanjem, z umirjenostjo in v tišini, Njemu dati prvo mesto, z zaupanjem se mu prepustiti. Da bi ga zatem prosili, naj pride njegov Duh k nam in naj naše stvari gredo k Njemu. S tem tudi osebe v stiski, hudi problemi, težke razmere postanejo del čaščenja. Kdor časti, kdor obiskuje živi vrelec ljubezni, ne more, da se ne bi 'okužil'. In se začne vesti do drugih, kakor se Gospod vede do njega. Postane bolj usmiljen, bolj sočuten, bolj razpoložljiv, premaga lastno togost in se odpre za druge.
Sprejeti
Sprejeti. Ko slišimo to besedo, nam takoj pride na misel, da je treba nekaj narediti. V resnici pa je sprejeti veliko globlja drža. Ne zahteva samo, da za nekoga naredimo prostor, ampak da smo osebe, ki sprejmejo, so na razpolago in navajene dajati se drugim. Kakor Bog za nas, tako mi za druge. Sprejeti pomeni zmanjšati svoj jaz, popraviti način mišljenja, razumeti, da življenje ni moja lastnina in da mi čas ne pripada. Je počasno ločevanje od vsega, kar je moje: mojega časa, mojega počitka, mojih pravic, mojih programov, mojega koledarja. Kdor sprejme, se odpove jazu in pusti, da v življenje vstopi ti in mi.
Kristjan, ki sprejme, je resničen moški in resnična ženska Cerkve, kajti Cerkev je Mati in mati sprejme življenje in ga spremlja. In kakor je otrok podoben materi in ima njene poteze, tako ima kristjan te poteze Cerkve. Otrok, ki je zares zvest Cerkvi, je tisti, ki sprejema, ki brez pritoževanja ustvarja slogo in občestvo in velikodušno seje mir, četudi mu ta ni povrnjen.
Iti
Zadnji glagol pa je: iti. Ljubezen je dinamična, gre ven iz sebe. Kdor ljubi, ne ostaja v naslanjaču in gleda, ne čaka prihoda boljšega sveta, ampak z navdušenjem in preprostostjo vstane in gre. Kakor je govoril sveti Vincencij: 'Naša poklicanost je torej iti, ne v neko župnijo in niti ne samo v neko škofijo, ampak po vsej zemlji. In kaj početi? Razvneti srce ljudi, delati, kar je delal Božji Sin, ki je prišel, da bi na svet prinesel ogenj in ga razvnel s svojo ljubeznijo.' Ta poklicanost vedno velja za vse. Vsakemu zastavlja vprašanje: Ali grem v srečanje z drugimi, kakor to hoče Gospod? Ali tja, kamor grem, prinašam ogenj ljubezni? Ali pa ostajam zaprt in se grejem pred svojim kaminom?« (Papež Frančišek v nagovoru vincencijanski družini, na Trgu sv. Petra, 14.10.2017)
Papež Vincencijanski družini: častiti, sprejeti, iti