Božje ljubkovanje
»V današnjem psalmu (glej Ps 145) se o Bogu pravi: 'njegova nežnost se razprostira na vsa bitja', Izaija pa nam v berilu (glej Iz 41,13-20) predstavi Boga, ki se z nami pogovarja kakor očka z otrokom, naredi otroški svoj glas, da bi bil čim bolj podoben njegovemu. Predvsem pa mu z ljubkovanjem zagotavlja: 'Ne boj se, jaz ti pomagam!'
Zdi se, da nam naš Bog želi peti uspavanko. Naš Bog je tega zmožen. Njegova nežnost je pač takšna – je oče in mati. Velikokrat je rekel: 'Če mati pozabi svojega otroka, jaz te ne pozabim.' Nosi nas v svojem lastnem telesu. Bog se s takšnim govorjenjem naredi majhnega, da bi nam dal razumeti, da bi nam pomagal imeti zaupanje vanj in bi mu lahko rekli s pogumom Pavla, ki je zamenjal besedo in rekel 'Očka, Abba'. Očka … To je Božja nežnost.
Velik, ki je majhen, in majhen, ki je velik
Res je sicer, da nas Bog včasih tudi tepe. Velik je, a s svojo majhnostjo se nam približa in nas rešuje. To je skrivnost in ena najlepših stvari. Velik Bog postane majhen in v svoji majhnosti ne neha biti velik. V tej veliki dialektiki je majhen. Velik, ki postane majhen, in majhen, ki je velik. To nam pomaga razumeti božič. V tistih jaslih, majhen Bog. Ko je sv. Tomaž želel odgovoriti na vprašanje, kaj je božje, kaj je najbolj božja stvar, je rekel: 'Non coerceri a maximo contineri tamen a minimo divinum est.' Kar pomeni 'Ne prestrašiti se velikih stvari in zavedati se majhnih. To je božje, oboje skupaj'.
Kraj Božje nežnosti? Rane.
Bog nam pomaga, a ne samo to. Prav tako nam obljublja veselje, obilno letino, da bi nam tako pomagal iti naprej. To je Bog, ki ni samo oče, ampak je očka. Sem zmožen govoriti z Gospodom na ta način ali pa me je strah? Naj vsak pri sebi odgovori. Nekdo bi lahko rekel, lahko bi vprašal: 'Kaj je teološko mesto Božje nežnosti? Kje lahko najbolje najdemo Božjo nežnost? Kje je tisti kraj, kjer se Božja nežnost najbolje izraža? Rana, moje rane, tvoje rane; kadar se moja rana sreča z njegovo rano. 'Po njegovih ranah smo bili ozdravljeni.'
V priliki o dobrem Samarijanu se je nekdo sklonil nad človekom, ki je padel v roke razbojnikom, in mu je pomagal, mu očistil njegove rane, plačal za njegovo okrevanje. To je teološko mesto Božje nežnosti – naše rane. Premišljujmo danes o Gospodovem povabilu: 'Daj, daj mi videti tvoje rane. Želim jih ozdraviti!'« (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 14.12.2017)