Jožef je veroval in bil poslušen
»Današnji odlomek iz Matejevega evangelija razlaga, kako bo Jezus rojen iz Marije, zaročene z Jožefom, Davidovim sinom. Pomislimo na Jožefova občutja, ko so pri Mariji začela biti vidna znamenja materinstva potem, ko se je od tete Elizabete vrnila domov. Govorijo o dvomih človeka, o njegovi bolečini, o njegovem trpljenju, saj so naokoli začeli šepetati vaške govorice. Ni razumel, vedel pa je, da je Marija Božja žena. Odločil se je, da jo bo na skrivaj odslovil in je ne bo javno obsodil, a je posredoval Gospod preko angela, ki se mu je prikazal v sanjah in mu razložil, da v njej spočet otrok prihaja od Svetega Duha. In on je veroval ter bil poslušen.

Jožef se je v sebi bojeval. Ta boj in Božji glas: 'Vstani'. Ta 'vstani' je v svetem pismu pogosto na začetku kakšnega poslanstva. Vstani, vzemi Marijo na svoj dom. Naloži si to stanje, vzemi v roke to situacijo in pojdi naprej. Jožef ni iskal tolažbe pri prijateljih, ni šel do psihiatra, ki bi mu razložil sanje…, ne, veroval je in šel naprej. V svoje roke je vzel to situacijo. Toda, kaj je moral Jožef vzeti v svoje roke? Kakšna je bila ta situacija? Kaj je moral Jožef sprejeti nase? Dve stvari. Očetovstvo in skrivnost.

Nase je sprejel očetovstvo
Jožef je torej moral nase sprejeti očetovstvo. To zaznamo že v Jezusovem rodovniku, kjer je razloženo, kako so mislili, da naj bi bil Jožefov sin. Nase je namreč sprejel očetovstvo, ki ni bilo njegovo, bilo je od Očeta. Očetovstvo je peljal naprej v vsem tem, kar to pomeni. Ni samo vzdrževal Marijo in otroka, ampak ga je spremljal pri odraščanju, ga naučil obrti in ga pripeljal do zrelega človeka. Naložil si je očetovstvo, ki ni bilo njegovo. To je storil brez besede. V evangeliju ni nobene Jožefove besede. Je mož molka, tihe pokorščine.

V roke je vzel skrivnost, nazaj popeljati Božje ljudstvo k Bogu
Je pa tudi človek, ki je vzel v roke skrivnost, kakor je razloženo v prvem berilu, torej skrivnost nazaj popeljati Božje ljudstvo, skrivnost ponovnega stvarjenja, ki je, kakor pravi bogoslužje, čudovitejše od stvarjenja.

Jožef je vzel v roke to skrivnost ter pri tem pomagal s svojim molkom, s svojim delom do takrat, ko ga je Bog poklical k sebi. O tem človeku, ki je vzel nase očetovstvo in skrivnost, pravijo, da je Očetova senca, senca Boga Očeta. Jezus se je torej naučil reči 'očka', oče svojemu Očetu, ki ga je poznal kot Boga, ker se je to naučil iz Jožefovega življenja in pričevanja. Torej od človeka, ki varuje, ki omogoča rast. Od človeka, ki prenaša naprej vsako očetovstvo ter vsako skrivnost in pri tem ne vzame nič zase. Ta človek je veliki Jožef, katerega je Bog potreboval, da bi nadaljeval skrivnost, ponovno popeljati ljudstvo proti novemu stvarjenju.« (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 18.12.2017)

Papež Frančišek: Jožef je zgled človeka, ki ni nič vzel zase