Težko obračam to logiko. Sem že okusila veselje in mir, ki ga prinaša božja logika, pa vendar gre težko. Rada bi na to pot gledala z vidika veselja in ne bremena. Pa razmišljam stvari, ki smo jih že večkrat slišali oz. si jih povedali:
- v tem boju nisem sama - kaj bi šele brez opore?,
- kljub vsemu je trud za odnos najlepši - kaj bi delala drugega?,
- imam izkušnjo grozne teme - lepše je živeti ob luči!,
- ljudje te imajo za čudaka - s časoma dobiš trdo kožo in jih razumeš,
- imam izkušnjo sprejetosti ob prizananju napak - zdi se ti, da cel svet cveti,
...

Na koncu ni nič tako tragičnega. Le da bi ves čas sprejamala in se soočala s to logiko! Upam, da potem enkrat pridem do bolj trajnega veselja :)

Ta evangelij mi je postal priljubljen, ko sem prebral knjigo Bratje Karamazovi. Dostojevski to knjigo začenja z omenjenim citatom: »Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane samo.« Citat naj bi bil tudi na pisateljevem nagrobniku, name pa je skupaj z njegovimi knjigami naredil velik vtis. Takrat sem mislil, da sem marsikaj »zakapiral«. Če sedaj gledam nazaj, pa se mi zdi, da sem spoznal sporočilo le na filozofskem nivoju, moja življenjska realnost pa me je vedno bolj trgala stran od želenega ideala. Še vedno se tepem, z isto razdvojenostjo, kot takrat, le da so izzivi drugačni.

Zelo se prepoznam v Grkih, saj velikokrat mislim, da iščem krščansko modrost. Potem pa se izkaže,  da je ta bolj podobna poganski: ko si s poznavanjem in manipuliranjem naravnih zakonov le olajšaš življenje. Živeti z odnosi mi je veliko težje, kot pa branje knjig o modrosti. Vidim, da me branje modrostnega in spoznavalnega gradiva večkrat zavira pri osebni rasti, ker z njim izgubljam čas. Hkrati pa mi daje tudi iluzijo vedenja, kar pa nekako ni sinhronizirano z mojo aktivnostjo.

Duhovnost sem v preteklosti dojemal bolj kot samoodrešenje. Sedaj spoznavam, da to nima z mojim družinskim življenjem in krščanstvom nobene veze. Mislim, da danes »Slaba reklama« enako nagovarja ljudi, tako kot je mene nagovoril Dostojevski. Zase vem, da se do zdaj še nisem preveč pretegnil, da bi postal bolj verodostojen pričevalec »Slabe reklame«. Hočem pa vztrajati naprej v logiki umiranja sebi in v logiki neuspeha, še posebej pri medsebojnih odnosih in družinskem življenju.

»Za to, da bi živeli v veselju ne potrebujemo gore potrditev, potrditev je v prvi vrsti Bog sam in samo ta nas lahko umiri. Delati tisto, kar od nas pričakuje Bog, pa čeprav je zelo neugledno, nepriznano, neopazno, celo zaničevano. Naša naloga je prizadevanje in vztrajnost, sadove in uspehe ima v rokah Bog, njemu jih prepustimo. Odnos ljubezni je zaveza...«

Nagovarja me primerjava med logiko samoodrešenja in umiranja sebi. Če je "slaba reklama", da je namesto uspeti treba umreti, pa je zelo "dobra reklama", da umreti pomeni zaživeti, da odpovedovati se sebi pomeni začenjati vse sprejemati kot dar... Naj nas postni čas napolni s hrepenenjem po tej velikonočni logiki!

Veliko je področji, kjer bi sama rada izpeljala stvari drugače, kot si jih zamišlja Jezus. Pogosto spoznam, da je moja želja po samouresničenju bolj želja biti "normalna" in ne preveč izstopati od standardov tega sveta, kot pa nekaj za kar bi verjela, da me bo v globini umirilo in osrečilo. Se mi je že zgodilo, da sama nisem imela poguma tvegat stopiti na pot, za katero sem čutila da je prava, pa je Bog tako obrnil, da se mi sploh ni bilo potrebno odločati, saj sem bila v situacijo potisnjena in sem jo morala sprejeti. Vedno znova se izkaže, da mi Bog pomaga premagati strah in me prehiti v odločitvah. In te so, ko pogledam nazaj vedno tisto, kar je bilo na nek način dobro zame. Bi si pa želela, da bi zmogla zaupati Njemu v času preizkušenj, ne šele odkrivati blagoslove, ko stiske minejo;)

Opažam veliko razliko kako sem zgornje razmišljanje dojemal pred leti in kako sedaj, ko se nekako prebivam in sprejmam logiko Mirenskega Grada. pred leti sem se videl bolj v levi koloni LOGIKA USPEHA IN SAMOODREŠENJA.
Sam sem zelo težko delal v timu, ker sem imel vedno v glavi, da moram pokazati maksimalno znanje in biti prvi, če ne ne bom uspešen in me bo tim postavil na konec svoje vrste. V družbi, kjer tudi delam je precej tekmovalnosti in prerivanja v ospredje. 
Zadnje čase pa skušam obračati logiko, da skupaj smo lahko boljši in uspešnejši. To pomemni, da če delamo v skupini, da smo vsi slišani in lahko skupaj rastemo. Tako, da upam, da počasi prehamao v desno kolino LOGIKA NEUSPEHA IN LOGIKA UMIRANJA SEBI.

Nisem še 100% tam, a se nekako skušam prebiti. Včasih mi rata včasih spet padem nazaj in se moram potisniti v pravo smer.

Logika uspeha in samodrešenja mi je vsekakor bolj domača in varna. Že, če pogledam nazaj(OŠ, SŠ, fakulteta) vidim, da so nas vzgojitelji, učitelji, starši ''pumpali'', da se moramo učiti, da bomo najboljši, prvi... Spodbujal se je individualizem, ki nas bo popeljal, do tega da bomo srečni, neodvisni- samostojni...

Šele sedaj spoznavam, da sem živel v zmoti, kar pa po drugi strani ne pomeni, da moramo, biti leni in zakopati svoje talente...

Bog daj, da bi začel sprejemati logiko umiranja sebi in jo bolj približal svojim otrokom, da ne bodo živeli v iluzijah kot sem jaz.