Če seme umre, obrodi obilen sad
Tisti čas je bilo med tistimi, ki so na praznik prišli počastit Boga, tudi nekaj Grkov. Ti so stopili k Filipu, ki je bil iz Betsájde v Galileji, in ga prosili: »Gospod, radi bi videli Jezusa.« Filip je šel in to povedal Andreju. Andrej in Filip pa sta stopila k Jezusu in mu to povedala. Jezus jima je odgovóril: »Prišla je ura, da se Sin človekov poveliča. Resnično, resnično, povem vam: Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; če pa umre, obrodi obilo sadu. Kdor ljubi svoje življenje, ga bo izgúbil; kdor pa sovraži svoje življenje na tem svetu, ga bo ohranil za večno življenje. Če kdo hoče meni služiti, naj hodi za menoj, in kjer sem jaz, tam bo tudi moj služabnik. Če kdo meni služi, ga bo počástil Oče. Zdaj je moja duša vznemirjena. In kaj naj rečem? Oče, reši me iz te ure? Zavoljo tega sem vendar prišel v to uro. Oče, poveličaj svoje ime!« Tedaj je prišel glas iz nebes: »Poveličal sem ga in ga bom spet poveličal.« Množica, ki je stala zraven in to slišala, je govorila: »Zagrmelo je.« Drugi pa so govorili: »Angel mu je govóril.« Jezus je odgovóril in rekel: »Ta glas ni nastal zaradi mene, ampak zaradi vas. Zdaj je sodba nad tem svetom, zdaj bo vladar tega sveta izgnan, in ko bom povzdignjen z zemlje, bom vse pritegnil k sebi.« To pa je rekel, da je označil, kakšne smrti bo umrl. Jn 12,20-33
Slaba reklama: namesto uspeti - umreti
Grki bi radi videli Jezusa, on pa izbere za lastno predstavitev prispodobo o pšeničnem zrnu, ki mora umreti. Lahko si predstavljamo, da se je Grkom zdel Jezus zanimiv že zato, ker ga je množica s palmami pozdravljala kot kralja. Temu dogodku namreč sledi današni evangelij. To 'promocijo' bi Jezus lahko izkoristil, ji dodal še kakšen čudež, pa bi bilo vsaj nekaj upanja, da Grke prepriča o svojem božanstvu. Vendar ne. Za lastno predstavitev izbere za Grke najmanj primerno podobo. Spomnimo se namreč, kaj je o Grkih ugotavljal nekaj let kasneje apostol Pavel. Takole razmišlja: »Grki iščejo modrost, mi pa oznanjamo križanega Mesija, ki je Judom v spotiko, poganom norost. Tistim pa, ki so poklicani, Judom in Grkom, je Mesija, Božja moč in Božja modrost. Kajti Božja norost je modrejša od ljudi in Božja slabotnost močnejša od ljudi (1Kor 1,22-25)«. Prav tistim, ki iščejo modrost, se Jezus predstavi s prispodobo, ki je vrhunec človeške norosti. Uspeh je v neuspehu, je v sposobnosti umreti sebi!
Jezus sam pozna skušnjavo umika, ki jo jasno tudi ubesedi. Ve, da se mu pojavlja misel: »Oče, reši me iz te ure. To hoče telo, to hoče narava. A duh v njem hoče biti pokoren Očetu. Zato pravi: Zavoljo tega sem vendar prišel v to uro. Oče, poveličaj svoje ime! Kar velja za Jezusa, je naročilo njegovim učencem. Zato je prav, da se vprašamo, kaj je danes vprašanje skušnjave in kaj je božja modrost? Kaj je naša logika uspeha in samoodrešenja ter na drugi strani logika neuspeha in logika umiranja sebi.
|
LOGIKA USPEHA IN SAMOODREŠENJA |
LOGIKA NEUSPEHA IN LOGIKA UMIRANJA SEBI |
|
- Tekmovalnost, v šoli, kdo je boljši. |
- Veseliti se darov in sprejemati omejitve, Nihče ni boljši, vsi smo božja podoba, ustvarjeni kot velika družina |
|
- Prezir do drugačnih in iskanje sebi enakih. |
- Posebno sočutje in razumevane do tistih, ki jim stvari ne gredo tako dobro, Pomoč najšibkejšim in najbolj nemočnim, |
|
- Ugajanje splošnim načelom: kaj moramo imeti, kako se moramo obleči, kako se obnašati, kdo nas mora priznati in zbrati čim več 'všečkov'. |
- Razmišljati, kaj je dobro in lepo, in ne podlegati družbenim pritiskom, Zato, da bi živeli v veselju ne potrebujemo gore potrditev, potrditev je v prvi vrsti Bog sam in samo ta nas lahko umiri. |
|
- Delati samo na tistih področjih, ki prinašajo rezultat in priznanje. |
- Delati tisto, kar od nas pričakuje Bog, pa čeprav je zelo neugledno, ne priznano, neopazno, celo zaničevano. |
|
- Umakniti se iz vsakega neuspeha, da ne bi bolelo, da se nam ne bi posmehovali ipd. |
- Naša naloga je prizadevanje in vztrajnost, sadove in uspehe ima v rokah Bog, njemu jih prepustimo. |
|
- Ne vlagati v odnos, ki je naporen in ne prinaša vidnih sadov. |
- Odnos ljubezni je zaveza. Za drugega sem odgovoren, dokler je to mogoče, dokler se od mene popolnoma ne odmakne, in ne že takrat, ko se ne odziva kot bi želeli. |
Evangelij je bil vedno norost križa, je logika umiranja in ne samouresničenja ter uspeha. Jezus je bil kot tak nesprejemljiv za Grke in je nesprejemljiv tudi za človeško pamet. A prav ta logika nas dela bolj ljudi, nas dviga v svet božjega. Če se temu odpovemo, nismo prav nič drugačni od nevernih. Ostajamo le z nekoliko drugačno moralo. Jezus ni prinesel izdelane morale, ampak povabilo k polnemu življenju, ki je v tem, da tvegamo avanturo pšeničnega zrna. Na nas je, da smo pripravljeni umirati, kaj bo prinesla naša velika noč, prepustimo njemu.









Težko obračam to logiko. Sem že okusila veselje in mir, ki ga prinaša božja logika, pa vendar gre težko. Rada bi na to pot gledala z vidika veselja in ne bremena. Pa razmišljam stvari, ki smo jih že večkrat slišali oz. si jih povedali:
- v tem boju nisem sama - kaj bi šele brez opore?,
- kljub vsemu je trud za odnos najlepši - kaj bi delala drugega?,
- imam izkušnjo grozne teme - lepše je živeti ob luči!,
- ljudje te imajo za čudaka - s časoma dobiš trdo kožo in jih razumeš,
- imam izkušnjo sprejetosti ob prizananju napak - zdi se ti, da cel svet cveti,
...
Na koncu ni nič tako tragičnega. Le da bi ves čas sprejamala in se soočala s to logiko! Upam, da potem enkrat pridem do bolj trajnega veselja :)