V molitvi se vračati k prvemu klicu

»Molitev, uboštvo in potrpežljivost so trije stebri posvečenega življenja. Molitev je: vedno se vrniti k prvemu klicu. Vedno se vrniti k tisti Osebi, ki me je poklicala. Molitev posvečenega, posvečene je vedno vrniti se h Gospodu, ki me je povabil, da  sem mu blizu. Molitev je tista, ki posvečeni osebi pomaga, da dela za Gospoda, ne za lastne interese ali za ustanovo, ampak za Gospoda. Izpostavil bi besedo radikalnost, kar pomeni, vse pustiti za Gospoda. Molitev v posvečenem življenju je zrak, ki pomaga dihati tisti prvi klic in ga obnavljati. Brez tega zraka ne moremo biti dobre posvečene osebe. Morda smo lahko dobre osebe, kristjani, katoličani, ki naredijo veliko dobrega v Cerkvi, a posvečenje je treba vedno obnavljati v molitvi in v srečanju z Gospodom. Cerkev potrebuje moške in ženske, ki molijo v tem tako zelo bolečem trenutku človeštva.

Uboštvo – mati, ki daje rodovitnost

Drugi pomemben steber posvečenega življenja je uboštvo. Uboštvo je mati, je mejni zid posvečenega življenja. Brez uboštva ni rodovitnosti v posvečenem življenju. Je prav tako zid, ki varuje pred posvetnostjo. Hudič namreč vstopa skozi žepe. Majhne skušnjave proti uboštvu so rane za pripadnost telesu posvečenega življenja. Tri stopnice vodijo od verske posvečenosti k verski posvetnosti, kajti veliko posvečenih oseb je posvetnih. Najprej je to denar, kar pomeni pomanjkanje uboštva. Druga stopnica je nečimrnost. Tretja pa nadutost, ošabnost. Uboštvo je torej mati, ki nas naredi še bolj posvečene in nam omogoča, da vse bogastvo izročimo Gospodu, je zid, ki nas brani pred posvetnim razvojem, ki zelo škoduje vsaki posvečenosti.

Vstopiti v potrpežljivost

In še o potrpežljivosti. Ko je Jezus šel na Oljsko goro, je vstopil v potrpežljivost. Brez potrpežljivosti, kar pomeni brez sposobnosti trpeti, brez zmožnosti vstopiti v potrpežljivost, posvečeno življenje ne more vzdržati, bo le nekaj na pol. Brez potrpežljivosti lahko razumemo notranje spore v kongregacijah, saj ni potrpežljivosti, da bi prenašali drug drugega. A ne samo potrpežljivost v skupnosti, pomembna je tudi potrpežljivost pred trpljenjem sveta. Nositi na svojih ramenih probleme in trpljenje sveta. Vstopiti v potrpežljivost kakor Jezus. To je ključna točka, ne samo za izognitev notranjim prepirom, ki so pohujšanje, ampak za 'biti posvečena oseba'.« (Papež Frančišek udeležencem mednarodnega simpozija o posvečenem življenju; Vatikan, 4.5.2018)