Božji klic je bil sprva tih in nejasen. Glasnejše so bile Friderikove želje in načrti, ki so se zdeli za graščakovega edinega naslednika najbolj logični. Friderik se je čudil, da kljub tako jasni prihodnosti, nemir v njem ostaja. Celo zmeraj večji je. Prinašal ga je pred tabernakelj in ponižno molil, da bi mu Bog dal spoznati, kaj ga vznemirja. Odločil se je, da bo tvegal in pred Bogom še enkrat odprl vse karte. Ni ga več prosil, naj blagoslovi njegove načrte, ampak naj se zgodi, kakor On hoče. Tako
se je v njegovi duši odpiral prostor za nove želje in hrepenenja. Klic je postajal glasnejši in končno je sam sebi priznal: rad bi postal duhovnik.
Friderik ni bil zaletav. Želel se je prepričati o pristnosti klica. Nadaljeval je s študijem. V tem času je spoznal duhovnika in kasnejšega svetnika Klemena Marijo Dvoržaka. Občudoval je njegovo zavzetost pri delu z reveži, bolnimi in ubogimi. Bil je pravo nasprotje večine duhovnikov, ki se je v tistem času oklepala hladnega janzenizma. Študentom, ki so se zbirali ob njem, je odkrival podobo Boga Očeta, ki je usmiljen, ljubeč in skrben. Vabil jih je, naj se ne bojijo in scela sledijo Njegovim načrtom.
Friderik je v tem duhovniku našel zgled, spovednika in duhovnega voditelja. Tri leta je preživel v njegovi šoli. V tem času je želja po duhovništvu dozorela v odločitev. Z diplomo v roki se je vrnil v Dolinarjev dom. Anici in njenim domačim je s težkim
srcem povedal, da se ne bo nikoli poročil. Anica je njegovo odločitev sprejela in mu kljub bolečini skušala biti v oporo. Friderik je graščino podaril sestri Amaliji, da bi lahko popolnoma ubog in svoboden stopil v Gospodov vinograd.
V želji, da bi sledil Božjemu klicu, se je Friderik odpovedal svojim načrtom z Anico, dobri službi in zagotovljeni prihodnosti. Ni bilo lahko. Pogum za vsak naslednji korak je zbiral kleče pred tabernakljem. A
dvomil ni več. Vedel je, da si ne želi drugega, kot vreči se v Božje naročje, delati za Boga in se zanj zgarati.
V prvih šmarničnih dneh smo odkrivali, da nam je, vse kar smo in imamo, podarjeno, da je Bog dober in da je le z Njim lahko naše življenje izpolnjeno. Iz te zavesti lahko vzkali v nas želja in odločitev, da mu bomo sledili. A ob tem moramo biti kakor Friderik pripravljeni na odpovedi. Da bi sploh lahko slišali, kam nas Bog vabi, se moramo znati odpovedovati lastnim predstavam in načrtom. To je morala storiti tudi Marija. Kar sta z Jožefom gradila, o čemer sta sanjala in načrtovala, se je z Angelovim obiskom porušilo. »Ne boj se,« so bile Angelove besede, ki so ji pomagale, da se je zmogla odpreti Božjemu klicu. Naj tudi nam izprosi poguma, da se bomo zmogli v življenju odpovedovati svojim predstavam ter tako odpirati prostor Bogu.
Naloga: Pogovorite se o predstavah, ki se jim morate odpovedovati, da bi lahko bolje služili Bogu. Zmolite molitev Angel Gospodov.